Ta konec tedna se nas je v Ignacijevem domu v Ljubljani sedem "nostalgikov" zbralo ob Nostalgiji, filmu velikega ruskega režiserja Andreja Tarkovskega. Glasba, podobe, osebe iz filma so nas počasi uvajali v glavne teme tega umetniškega dela: hrepenenje, vera, luč, molitev, spreobrnjenje, žrtvovanje, človekovo poslanstvo. Film nas je močno nagovoril.
Kaj je Tarkovski želel povedati z naslovom Nostalgija? Kako je razumel to besedo? Odgovor nam ponujajo delci iz njegovih intervjujev:
»Nostalgija
je neko celostno čustvo. Lahko jo čutimo, kadar ostajamo v svoji
domovini in blizu ljudem, ki so nam dragi … preprosto zato, ker
čutimo, da je naša duša omejena, da se ne more razširiti, kakor
bi se želela. Nostalgija je občutek nemoči pred svetom, bolečina,
ker ne moremo posredovati svoje duhovnosti drugim. To je zlo, ki muči
glavnega junaka filma … Kadar mislim o sodobnem človeku, si ga
predstavljam kot zborovskega pevca, ki odpira usta, a ne daje
nobenega glasu. Pojejo vsi drugi. On samo odpira usta in si domišlja,
da je dovolj, da pojejo drugi. To se dogaja zato, ker on sam ne
verjame v smisel tega, kar počne. Sodobni človek živi brez upanja,
brez zaupanja, da bi lahko s svojim delovanjem vplival na družbo, v
kateri živi … Nostalgija je tesnoba, ki jo čutimo zaradi časa,
ki je minil zaman, ker nismo bili sposobni uporabiti svojih duhovnih
moči, nismo jih znali urediti in spolniti svoje dolžnosti.«
Nostalgija: človek poje pesem s pomočjo slik, 'kadrov'…in vse preliva z glasbo, ki je že tako 'češnja na torti' - vrhunec tega umetniškega prikaza. Poezija, lirika v filmu, kjer sem tolikokrat to najmanj pričakovala … zgoščeno, a jasno. Prepričana sem, da lahko čas, ki ga porabimo za ogled tega filma, izkoristimo za celo vrsto nepomembnih stvari, težko pa za nekaj boljših in bolj koristnih… saj prebudi v nas toliko misli in občutij, ki jim je res smiselno nameniti čas za razmislek in, če Bog da, tudi reakcijo…
OdgovoriIzbrišiDanes, na prvo postno nedeljo letošnjega cerkvenega leta se mi zdi kot, da je pepelnica že 'daleč'… da mi Sveto pismo in Jezus govorita o neki 'novi zemlji, novih ljudeh'. Vse se mi je zazdelo naenkrat tako negotovo, izmenjavanje strahov, pa mešanica solz vsakdana in pepela vseh preteklih dni,... vse to. In istočasno tiho hrepenenje po vsem, kar mi Gospod pripravlja, a je še nerazkrito, nerazodeto. Hrepenenje po spoznanju kdaj, kako in kam oditi na drugo pot. … Kot iz daljave slišim glas misli sv. Avguština, ko pravi: »Če se ti zdijo prejšnji časi lepi, je to zato, ker niso več tvoji.« … Da, vse minulo, vse sedanje in tudi vse prihodnje je samo in v vsem Tvoje, Gospod. Vse je delo Tvoje ljubeče, usmiljene roke. Ne odtegni mi je.
OdgovoriIzbriši