Dobre ali gnile?

      Nekoč so prišli puščavniki iz Sketis (slavnega puščavniškega naselja) k puščavnici materi Sari. Prinesla jim je košarico. Pustili so dobre stvari in pojedli gnile. Rekla jim je: »Resnično ste iz Sketis.« 

     Puščavniki iz Sketis so veljali za goreče askete, prave Kristusove atlete. Mati Sara jim je ponudila košarico sadja. Pustili so, kar je bilo dobrega in zdravega, pojedli pa tisto, kar je bilo nagnitega in prezrelega. Mati Sara jih je pohvalila. 

     Na prvi pogled se zdi, da je to malo pretirano, staromodno. Mar si človek ne sme privoščiti nekaj dobrega, zdravega? Mar ni rečeno, naj človek ljubi bližnjega kakor samega sebe? Če ne bo ljubil in lepo ravnal s seboj, kako bo cenil druge? Zdi se, da ti menihi ne marajo sami sebe, da se zaničujejo.

     In vendar, modra mati Sara jih je občudovala in pohvalila. V njihovi potezi je nekaj globoko evangeljskega. Kdo danes dela tako? Kdo daje prednost bližnjemu? Kdo se trudi, da bo bližnjemu boljše? Naša logika je bolj tista vojaška: Ko smo prišli k vojakom (v stari JLA), smo bili v začetku "fazani"; vsi so se spravljali na nas. Molči, delaj, trpi! A ravno takrat bi potrebovali največ pomoči in sočutja starejših vojakov. Ko smo potem mi postajali "stare kosti", smo se seveda znašali nad "fazani" - tega smo se dobro naučili. 

     Ko sem bil rektor jezuitskega semenišča v Rimu, se je našim bogoslovcem godilo nekaj podobnega. Ko so prišli v semenišče (iz raznih koncev sveta), so dobili najslabše sobe, potem pa so si do konca bivanje v Rimu "izborili" kaj boljšega. Novinci, ki jim je bilo že tako težko zaradi vsega novega (jezik, kultura ...), pa so dobili najslabše. Moralo bi biti ravno obratno! V začetku dobiš najboljšo sobo, pozneje, ko si že malo udomačen, pa jo odstopiš tistemu, ki pride na novo. Vendar je bila logika še vedno precej "vojaška". 

     Z njo se srečujemo vsak dan, vsepovsod. V politiki, ekonomiji, medsebojnih odnosih, Cerkvi ... Kaj bi nam rekla mati Sara?

"Kaj hočeš od tega sleparja?"

      Neka ženska je imela v prsih bolezen, ki se imenuje rak, in ko je slišala o puščavniku očetu Longinu, je poskušala priti do njega. Takrat je živel v Enatonu, to je devet milj zahodno od Aleksandrije. Ko ga je ženska iskala, je naneslo, da je ta blaženi ob morju nabiral les, in ko je naletela nanj, mu je rekla: »Oče, kje se mudi oče Longin, Božji služabnik?« Ni namreč vedela, da je to on. On pa ji je rekel: »Kaj hočeš od tega sleparja? Ne hodi k njemu, kajti slepar je! Sicer pa, kaj je to, kar imaš?« Ženska mu je pokazala bolezen. Naredil je križ nad tem mestom in jo odpustil z besedami: »Pojdi in Bog te bo ozdravil! Kajti Longin ti ne more nič koristiti.« Ženska je odšla z zaupanjem v te besede in je v trenutku ozdravela. Pozneje je pripovedovala nekaterim o dogodku, in ko je navedla starčeve značilnosti, je izvedela, da je bil tisti starec sam oče Longin.

      Oče Longin, Božji mož, se je zavedal skušnjave častihlepnosti, to je nevarnosti, da bi ga ljudje slavili zaradi tega, kar je Bog delal po njem. Tudi Jezus v evangelijih je imel takšne skušnjave. Ko je npr. ozdravljal in so ljudje hoteli, da ostane pri njih, ali ko je nasitil množico v puščavi, pa so prišli, da bi ga postavili za kralja. A Jezus se je umaknil. Nikoli ni iskal slave zase. Vedno je pokazal na Očeta, ni hotel biti on v središču.

     Slava in čast, ki gre vedno le Bogu, se tako hitro prilepi na človeka! Pričakujemo priznanje, pohvalo, hvaležnost ... Ali pa se bojimo kritike, graje, prezrtosti ... Tako smo vedno odvisni od tega, kakšni so drugi do nas. Na vseh področjih življenja se nam to dogaja, tudi v cerkvenih službah. Jezuit se npr. v času apostolske vitalnosti počuti kot tisti osliček, ki je nesel Jezusa v Jeruzalem; misli si, da ljudje ploskajo in pojejo hozano tudi njemu. Pozneje ga bodo postavili v stajo in nihče se ne bo več zmenil zanj.

     "Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,16), beremo v Jezusovem govoru na gori. Da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta. Vašega Očeta, ne vas! Ljudje ne potrebujejo naših dobrih del, ne potrebujejo naše ljubezni. Pogosto jim je celo nadležna ali se požvižgajo nanjo. "Joj, pa toliko dobrega bi radi naredili, a ljudje tega niti ne opazijo," morda kdaj potožimo. Ljudje bodo sprejeli našo ljubezen samo takrat, ko jim bo ta ljubezen govorila o neki drugi, večji ljubezni, samo takrat, ko jim bo razodela Božjo ljubezen. Ko bodo zaradi naših dobrih del lahko slavili našega Očeta, ki je v nebesih. 

Bodimo skromni

      Neki menih je prišel k puščavniku očetu Matoesu in mu rekel: »Kako da so puščavniki iz Sketis naredili več, kot je (zapovedano) v Svetem pismu, da so namreč ljubili sovražnike bolj kot sebe?« Oče Matoes mu je rekel: »Jaz za zdaj še tistega, ki mene ljubi, ne ljubim kot samega sebe.« 

     V Svetem pismu je rečeno: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." In še: "Ljubite svoje sovražnike." Menih, ki je prišel k očetu Matoesu, se je čudil, kako to, da puščavniki v Sketis naredijo še več, kot je zapovedano v Božji besedi. Čeprav je v teh besedah videti občudovanje, ki ga ima menih do omenjenih puščavnikov, pa je morda v tonu njegovega glasu čutiti rahlo nezadovoljstvo s seboj, ker on ni sposoben česa takšnega. Morda se zelo trudi, a mu ne uspeva ljubiti svojih bližnjih, kaj šele sovražnikov. In je žalosten. Zato je odgovor modrega očeta Matoesa lahko zelo tolažilen in opogumljajoč: "Jaz za zdaj še tistega, ki mene ljubi, ne ljubim kot samega sebe." Matoes je skromen, zaveda se svojih slabosti, zaveda se, da ljubiti ni nekaj lahkega, cenenega, površinskega. Ljubiti ni v njegovi moči. Še do tistih, ki so dobri do njega, ne more biti dober, kaj šele do sovražnikov. 

     Ali ni v tem tolažba tudi za nas? Pogosto imamo visoke ideale in predstave o tem, kako bi morali ljubiti druge, kako bi morali biti potrpežljivi z njimi, kako bi morali dati življenje zanje, v resnici pa ne moremo potrpežljivo sprejemati niti najbližjega, ki mu teče iz nosa, smrdi iz ust ali kaj podobnega. Visoki ideali, realizacija pa majhna. In smo nezadovoljni, živčni ... Bolje je malo znižati svoje ideale ter narediti to, kar zmoremo, pa bomo bolj zadovoljni in v miru.

     Načelo postopnosti: Ne moreš sprejemati in ljubiti vseh ljudi? Nikar se ne trudi, da bi ljubil vse, se boš pretegnil! Poskušaj živeti v miru s tistimi, ki jih lahko sprejemaš, morda ti bo Gospod dal milost, da boš sprejel še koga drugega. Kaj pa, če sploh ne moreš ljubiti ljudi? (Nekateri s(m)o ljudomrzneži.) Potem pa bodi prijazen do živali, do kašnega mucka ali kužka. Če pa še to ne gre, ljubi kakšno rastlino, prijazno jo zalivaj, kdaj pobožaj. Ta se pa heca, boste rekli. Ne. Pomembno je, da smo zelo, zelo iskreni pred Bogom. Pred njim niso pomembni naši dosežki in uspehi, temveč iskrenost srca. "Gospod, toliko zmorem, nič več. Če mi boš dal milost, bom naredil še kaj več." In smo v miru. Bodimo skromni! 

     

Ni ju obsodil

      O starcu (puščavniku), ki je živel v Egiptu v celici, ki je imela le eno sobo, so govorili, da sta k njemu prihajala na obisk nek brat (puščavnik) in neka devica. Nekega dne sta prišla k starcu oba hkrati. Ko se je zvečerilo, si je starec napravil ležišče in se ulegel v sredo med njiju. Brat, ki ga je napadla skušnjava, se je združil z devico in sta grešila. Starec je to opazil, a ni rekel ničesar; zjutraj ju je odpustil, ne da bi pokazal kakšno žalost. Onadva sta se med potjo spraševala, če je starec opazil, kaj se je zgodilo. Skesana sta se vrnila in mu rekla: »Oče, mar nisi opazil, kako se je Satan poigral z nama?« On je odgovoril: »Sem.« Rečeta mu: »Kje je bil tvoj duh v tistem trenutku?« Odgovori jima: »Moj duh je jokal tam, kjer je bil Kristus križan.« Ko sta prejela od starca odpuščanje, sta odšla in postala izvoljeni čaši.

     Koliko modrosti in ljubezni je v tem starcu! Kakor Bog je, ki vidi naše skušnjave in naš greh, ki bi lahko kaj storil, da bi nas obvaroval padca, a tega ne stori, ker nam pušča svobodo. Podoben je tistemu gospodarju iz prilike o ljuljki in pšenici, ki ni dovolil služabnikom, da bi šli in izruvali ljuljko. Veroval je besedi Svetega pisma, ki pravi, da moramo skozi mnoge preizkušnje. Ko je jokal tam pod križem, je gotovo prosil Gospoda, da bi jima bila ta preizkušnja in padec v duhovno rast. In Gospod se je ozrl na njegovo molitev, na njegovo zaupanje. Brat in devica sta postala "izvoljeni čaši", bogoljuba. 

"Mislila je, da je vrtnar"

     Marija Magdalena se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: "Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?" Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: "Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla" (Jn 20,14-15).

   
      Mislila je, da je vrtnar. A je bil Jezus. Tolikokrat mislimo ali se nam zdi, da je to, kar vidimo na površini, vse! Ne vidimo globlje. Ne zaznamo, da se nam v vsem razodeva Kristus, Vstali. Kakor Mariji Magdaleni, kakor učencem po vstajenju.
     Gremo po cesti, približa se nam umazan, vinjen moški, mislimo, da je klošar. A je Jezus, ubog in ponižan.
     Mati pripravi kosilo in pokliče družino, naj pride k mizi. Zdi se, da je le skrbna, ljubeča mati. A se v njej razodeva Jezus, ki pravi svojim 'otrokom' (učencem po vstajenju): "Pridite jest!" (Jn 21,12). 
     V skupnosti smo pri zajtrku, prepiramo se o - kakor običajno - neskončno pomembni temi. Zdi se, da je eden pametnejši od drugega, vsaj tako misli vsak o sebi. A smo podobni dvanajsterim, ki so se med zadnjo večerjo prerekali, kateri izmed njih se zdi največji. In Jezus nam govori, da kdor hoče biti največji, naj bo vsem služabnik.
     Nekoga ne moremo sprejeti, ker je nemogoč. Le kako more biti tako težak, si mislimo. A v njem se nam razodeva Gospod, preizkušan in trpeč.
     Gospod, odpri nam oči, razodeni se nam v majhnih, vsakdanjih stvareh, saj vse govori o Tebi!

"Mati ne sme oprostiti!"

Dva brata Karamazova, Ivan in Aljoša, se srečata v krčmi. Ivan, upornik, naniza Aljoši, menihu, nekaj grozljivih prizorov o mučenju otrok. Med drugimi je tudi dogodek, v katerem neki general (bilo je v času tlačanstva) nažene trop psov nad nedolžnega otroka, da ga raztrgajo. Vpričo matere so psi raztrgali otroka na koščke. "Mati mu ne sme oprostiti!" vzklika Ivan. "Če želi, mu lahko oprosti zase, mučitelju naj oprosti svoje neizmerno materinsko trpljenje, trpljenja svojega raztrganega otroka pa mu nima pravice oprostiti, ne sme mu ga oprostiti, tudi če bi mu ga oprostil sam otrok!" 

Prizori o mučenju otrok so Ivanu služili kot uvod v njegovo pesnitev 'Veliki inkvizitor'. To pesnitev, mojstrsko delo Fjodorja Dostojevskega, je Ivan sestavil v slogu srednjeveških pesniških del, med katerimi Ivan navaja tudi pesnitev o mučni poti Matere božje (glej spodaj). Ali mati res nima pravice in ne sme mučitelju oprostiti trpljenja svojega raztrganega otroka?  

 

»Tako denimo obstaja neka krajša samostanska pesnitev (seveda prevedena iz grščine): 'Mučna pot Matere božje', ki po drznosti prizorov ne zaostaja za Dantejem. Mati božja obišče pekel, 'po mukah' pa jo vodi nadangel Mihael. Tam vidi grešnike in njihove muke. Mimogrede, tam je neka zelo zanimiva kategorija grešnikov v gorečem jezeru: nekateri izmed njih se v to jezero tako zelo pogrezajo, da že ne morejo več vzplavati, 'nanje pozablja tudi že Bog' – izjemno globok in močen izraz. Toda pretresena in jokajoča Mati božja pade pred božjim prestolom na kolena in prosi milosti za vse, ki so v peklu, za vse, ki jih je tam videla, brez razlike. Njen pogovor z Bogom je strašno zanimiv. Moleduje ga in noče iti stran, ko pa ji Bog pokaže z žeblji prebite roke in noge njenega sina ter jo vpraša: 'Kako naj odpustim njegovim mučiteljem?' – ona veli vsem svetnikom, mučenikom, angelom in nadangelom, naj se z njo vred vržejo na kolena in molijo za pomilostitev vseh brez razlike. Konča se tako, da od Boga izprosi vsakoletno prenehanje muk od velikega petka do binkoštne nedelje, grešniki v peklu pa se takoj začnejo zahvaljevati Gospodu in mu vpijejo: 'Pravičen si, Gospod, ker si tako razsodil!'«

Imate radi ananasov kompot?

 

          V enajsti knjigi romana Bratje Karamazovi, v poglavju z naslovom Hudiček, je Dostojevski opisal zadnje srečanje med Aljošem, najmlajšim izmed bratov Karamazovih, in Lizo, štirinajstletnim dekletom; druži ju mladostna ljubezen, zaupljivost in preizkušenost (Liza boleha za otroško paralizo). Proti koncu srečanja Liza spregovori o križanem dečku:

        »Imam neko knjigo, v kateri sem brala o nekem sodišču, ne vem več, kje, češ da je neki Žid štiriletnemu dečku najprej porezal vse prstke na ročicah in ga nato razpel na steno, pribil ga je z žeblji in razpel. Pozneje je na sodišču rekel, da je deček umrl hitro, že po štirih urah. Res hitro, ni kaj! Menda je stokal in stokal, Žid je pa stal zraven in se naslajal ob pogledu nanj. To je dobro!« 
        »Dobro?«
         »Dobro. Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot. Zelo rada imam ananasov kompot. Ga imate vi radi?«
         Aljoša jo je molče gledal. Bledorumeni obraz se ji je nenadoma spačil in oči so ji zagorele.

          »Veste, ko sem prebrala o tem Židu, sem se potem vso noč kar tresla od solz. Zamišljam si, kako otročiček kriči in stoka (štiriletni dečki že nekaj razumejo), mene pa ne zapušča ta misel na kompot. ...«

        V podobi dečka zlahka vidimo križanega Kristusa. "Neka knjiga", ki jo ima Liza, je evangelij, opis mučenja dečka je podoben križanju na Golgoti, kjer so se ljudje naslajali ob pogledu na Križanega.
        Prizor o križanem dečku in ananasovem kompotu nas pretrese, zgrozi nas človekovo grozodejstvo. In hudiček Liza. A prav tu je pomembno slišati Lizine besede: "Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot." Mar se ne prepoznamo v teh besedah tudi mi? Slišimo in beremo o raznih grozodejstvih, povzročamo jih tudi sami in ... in uživamo ob ananasovem kompotu.