Krivice voljno trpeti

Kako ravnati, da se krivičniku ne bodo zaprla vrata milosti

Ko je nekoč oče Janez Pritlikavec sedel pred cerkvijo, so se okrog njega zbrali bratje in ga spraševali o svojih mislih. To je videl eden od starcev, padel v skušnjavo zavisti in mu je rekel: »Janez, tvoj kozarec je poln strupa!« Janez je odgovoril: »Tako je, oče! In to si rekel, ko vidiš samo zunanjost. Kaj bi lahko šele rekel, če bi videl še notranjost!«

Priložnost za pričevanje preganjalcem

Krivice voljno trpeti je eno izmed sedmih duhovnih del usmiljenja. Utemeljeno je v Svetem pismu in v Jezusovem zgledu. Najprej nam pride na misel Jezusova beseda iz govora na gori: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve« (Mt 5,39-41). Težka, zahtevna beseda, ki pa je ne smemo vzeti dobesedno. Ko je bil namreč Jezus pred sodnim zborom in ga je nekdo udaril po enem licu, mu ni nastavil drugega, temveč je dejal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). To lahko razumemo tako: Če te kdo udari, ne izgubi svojega miru, ne izgubi svoje ljubezni. Poskusi ostati v odnosu z drugim, ne da bi se oddaljil od njega. Tako je delal Jezus. On ni odgovoril z držo tistega, ki ga je udaril. Ostal je v miru in ljubezni. Nastaviti drugo lice pomeni na krivico odgovoriti tako, da bo dobro za tistega, ki je krivico storil. Tudi za krivičnika je še možnost rešitve, tudi njemu se lahko še razodene ljubezen. Glavno vprašanje je torej: Kako odgovoriti na krivico, da se krivičniku ne bodo zaprla vrata milosti? Jezus je učencem napovedal, da jim bodo preganjanja in krivice priložnost za pričevanje. Za pričevanje česa? Za pričevanje Božje ljubezni, ki jih je osvojila in za katero želijo, da bi osvojila tudi preganjalce.

Nujni pogoj – ker smo ljubljeni

Da bi mogli krivice voljno trpeti, je pri tem izrednega in odločilnega pomena temelj, ki ga najdemo v pismu Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 25-8). Jezus je mogel prenašati krivice in sramotenja v moči svojega dostojanstva, svoje podobe Boga. V zavesti, da je ljubljeni Božji Sin, se je mogel izprazniti in pustiti poteptati, pribiti na križ. Močno ljubljen od Očeta je želel to ljubezen razodeti in podariti vsem, tudi mučiteljem. Odpovedal se je svojim pravicam, da je ljudem ohranjal možnost občestva, rešitve, spreobrnjenja. Tudi Judežu, hudodelcema na križu, mučiteljem. Krivice lahko rodovitno trpi le tisti, ki je ljubljen, ki se je ukoreninil in utemeljil v ljubezni.

To še posebej velja za mučence. Mučenec je tisti, ki umira z molitvijo za krvnike. Tako je delal sv. Štefan, tako mnogi mučenci, vse do danes. Mučenec, ki moli za mučitelje, hoče reči tole: Jaz sem tako močno ljubljen, da želim to ljubezen tudi tebi, ki me mučiš. Vem, da ta ljubezen lahko osvoji tudi tebe. Brez te molitve bi bili preganjani kristjani zgolj heroji, ti pa ne zanimajo nikogar. Cerkev ne časti herojev, temveč mučence. Njim podobni so bili tudi nekateri puščavniki, npr. oče Zaharija, ki je vrgel svojo kapo na tla, jo poteptal z nogami in dejal, da biti menih pomeni pustiti se poteptati kot tista kapa. Odlično! Nekdo hodi po tebi, ti pa ostajaš miren in se ne jeziš. Znova ne pozabimo: To je lahko rekel le nekdo, ki se je zavedal svojega dostojanstva Božjega otroka. Samo v moči tega dostojanstva se je možno pustiti poteptati. Sicer bi šlo za herojstvo, mazohizem ali kaj podobno sterilnega. Žrtvovanje iz naše, zgolj človeške velikodušnosti, nujno vodi v zagrenjenost, razočaranje, obtoževanje in zahteve do drugih. Zato je nevarno in škodljivo, če skušamo prenašati krivice zgolj iz lastnih močeh. Nevarno in škodljivo, za nas in za druge.

Odgovor ni en sam

Ne moremo mimo popolnega veselja svetega asiškega ubožca. Saj poznate zgodbo o popolnem veselje, kajne? Tvoj redovni sobrat (minorit ali frančiškan) te zmerja in pretepe, ti pa to potrpežljivo prenašaš, ponižno misleč celo, da te pretepa po Božjem naročilu – to je popolno veselje! Frančišek je v tem videl največjo podobnost s Kristusom, ki je sam sebe izpraznil in sprejel sramotno smrt na križu. Kakor je Kristus s to držo vse pritegnil k sebi, kakor je tako zbral razkropljene ovce v eno čredo, je tudi Frančišek zbiral brate in ohranjal skupnost tako, da se je odpovedal svojim pravicam. Odpovedal se je temu, kar mu je pripadalo, da bi v občestvu ohranil tistega brata, ki ga je (naj bi ga) sramotil in pretepal. In to je mogel storiti le nekdo, ki je bil zelo, zelo ljubljen, ki ga je prevzela Kristusova ljubezen. Nobena žalitev, nobena krivica, mu ni mogla vzeti tega dostojanstva, te vrednosti, ki jo je imel v Bogu.

In mi? Vabljeni smo, da krivice voljno trpimo. K temu nas spodbuja papež Frančišek, posebej je to poudarjal v jubilejnem letu usmiljenja. Tudi za nas je pomembno, da se najprej ukoreninimo in utemeljimo v Božji ljubezni. To je temelj. Brez zavesti, da smo dragoceni Božji otroci, ljubljeni in blagoslovljeni, ne bo šlo. Očetova ljubezen, ki jo doživljamo, pripada tudi tistim, ki nam storijo krivico. Če mi je nekdo nasproten in se borim za svojo pravico, ali pričujem za Očetovo ljubezen in veličino? Če ne vključim drugega v delitev te ljubezni, ali sem Gospodova priča? Gotovo ne. In ne gre samo za to, da nekaj naredim za drugega, temveč za način, da bi se drugi čutil dragocenega, deležnega istega dostojanstva kot jaz, da bi v svobodi odkril Božjo ljubezen, ki jo okušam tudi jaz. Drugi ne potrebuje moje ljubezni, temveč da po meni odkrije veličino Božje ljubezni. Kako konkretno odgovoriti na krivico, ki jo doživimo, pa mora biti podvrženo razločevanju, to je razsodnemu odločanju glede tega, kaj bo zares pomagalo krivičniku, da se mu razodene Očetova ljubezen. Enkrat bo odgovor drugo lice, drugič meja, ki jo bomo postavili, tretjič udarec (ljubeč, seveda), četrtič v hudomušnem slogu očeta Janeza Pritlikavca …

- Besedilo je bilo objavljeno v Božjem okolju (2108/4)

Solze ob slovesu

   

    
     Na današnji dan,  pred štiridesetimi leti, sem odšel k vojakom. Brat Dane me je peljal s tovornjakom. Dane je delal pri špediciji, pa je imel ravno tisti dan vožnjo v smeri Postojne, kamor so me poslali za petnajst mesecev.
     Bil je ponedeljek, ob petih zjutraj, ko sva odšla. Prejšnji večer smo s fanti malo povasovali, kot se ob takšnih priložnostih pač spodobi. Dve, tri podoknice smo zapeli dekletom, ena mi je vrgla rdeč nagelj, ki sem ga posušenega skrbno čuval ves čas vojske.
     Slovo je bilo ganljivo. Vedel sem - pred menoj so šli k vojakom že moji trije starejši bratje - da se ob slovesu objame in joka. To je bilo del obreda, nekaj svečanega, svetega. Objem in solze. Kot dež sem jokal, ko sem tisto jutro objel očeta in mater (drugi so še spali). Morda sem v srcu slutil, da je to moje dokončno slovo od doma (en teden po končani vojski sem namreč odšel k jezuitom). Nič narejenega ali umetnege ni bilo v solzah, ki so kar same polzele po licih. Verjetno sem prvič v življenju zares jokal. Tudi starša sta jokala. Z blagoslovom njunih ljubečih solz sem odšel od doma.

 

Peš na Brezje

    

     Pred štiridesetimi leti sem se po končani maturi odločil, da grem v zahvalo za opravljeno maturo peš na Brezje. Nekega poletnega jutra sem se zgodaj odpravil na petdesetkilometersko pot. Sendvič ali dva ter orglice v popotni torbi, na nogah pa nove športne copate s tankimi gumijastimi podplati (nič kaj pohodniško!). Sprva je bila pot hitra, šest do sedem kilometrov na uro. V veselju in zagonu sem jo mahnil skozi Kamnik, čez Podgorje, Moste, Komendo, Lahovče, Brnik. Malo sem zaigral na orglice, zmolil rožni venec, si zapel kakšno pesem. V posebno tolažbo so mi bila znamenja ob poti, ob katerih sem vsakič izrekel hvalo Kristusu, ker je s svojim križem svet odrešil. Od Brnika do Šenčurja sem vzel bližnjico, makadamsko cesto. Na podplatih sem začutil prve bolečine - žulji. A kaj bi to, nekaj pokore mora biti. Na poti sem nekajkrat zašel, v Podbrezju nisem vedel, kje teče stara cesta, pa sem se podal kar na glavno, skozi predor in že sem zagledal brezjansko cerkev. Kar čez polje sem jo mahnil, bilo je okrog dveh, ko sem vstopil v prijetno hladno baziliko.
     Romarjev skoraj ni bilo. Ustavil sem se pred milostno podobo Matere Božje, kakšne pol ure, se zahvaljeval in prosil. Mariji sem izročal vse svoje domače, sošolce in prijatelje. Spomnim se, da sem posebej prosil za svojo bodočo ženo (kdorkoli že bo) in družino. Na koncu pa sem dodal: "Gospod, če pa me kličeš v duhovništvo, sem pripravljen tudi na to." (Očitno je Bog najbolj  prisluhnil temu zadnjemu delu molitve.)
     Po molitvi sem šel - vse me je bolelo - v gostilno na desni strani bazilike. Spil sem hladno pivo, do hrane mi zaradi utrujenosti ni bilo. Potem sem se povzpel na tisti vrt, ki je malo višje, se ulegel na klopco pod drevesi in zaspal. Kakšni dve, tri ure sem spal. Namenil sem se, da se vrnem z vlakom. Upam, da pridem do vlaka, sem si dejal, ko sem vstajal in čutil, da sem po telesu ves trd. Naredil sem prve korake, vse je škripalo, a po nekaj sto metrih se je telo razgibalo in ogrelo, pa sem si dejal: Zakaj pa ne bi šel peš še nazaj. Do koder bo šlo, bo šlo.
     In sem šel. Bolečine v nogah so bile znosne. Okrog Naklega me je ujel večer. Bil je spokojen, v srcu sem čutil neko nepopisno radost, ko sem okušal blagost sončnega zahoda. A pot je bila še dolga. Malo pred Šenčurjem me je ujela nevihta. Ustavil sem se v gostilni, naročil pivo (tisti dan sem pojedel samo košček kruha) in si malo oddahnil. S težavo sem vstal in se opotekaje odpravil naprej. Trije pijančki v gostilni so se gotovo spogledali: Samo eno pivo, pa ga že zanaša.
     Naprej je šlo vedno počasneje. Ne samo podplati, vse noge so bolele. Od Most do Kamnika (štirje kilometri) sem prišel v dveh urah, ob petih zjutraj. V Kamniku, šest kilometrom pred domom, sem omagal. Ulegel sem se na klopco in počakal na prvi jutranji avtobus. S skrajnimi močni sem ves kruljav z avtobusne postaje v naši vasi prikrevsal domov. In takoj v posteljo.
     Pred dnevi sem vprašal našo mami: "Se spomniš, kako sem šel po maturi peš na Brezje. Zdaj je ravno štirideset let od tega." "Seveda se spomnim, potem si pa dva tedna ležal v postelji," je dejala. 
     Romanje na Brezje mi je dalo veliko, veliko tolažbe. V moči tiste tolažbe sem se pol leta po romanju odločil za duhovnika. Bilo je pri vojakih, v Postojni. 

Eksamen - molitveni pregled dneva

     Na praznik svetega Ignacija, ustanovitelja jezuitov, voščim vsem darove, ki so bili po njem dani Cerkvi, predvsem dragoceni dar razločevanja.
     V pomoč je lahko tudi molitev eksamna, ki jo prilagam (prevod je iz jezuitskega vira). Vsak večer, petnajst do dvajset minut ...
     Blagoslova!
                                            p. Janez

    

Podoba Nevidnega

     Tromostovje. Vse je prešerno. Že nekaj večerov je prišla, okrog osmih. Na stopnice pod Prešerna se je usedla, si snela veliko torbo iz blaga in jo položila na svojo desno. Vtis je bil, da ji je trg pred frančiškani precej domač. Noge ji niso segale do tal, zato so ji ves čas in brez posebnega ritma igrivo zvonile. Od časa do časa je segla v torbo po svojem rdečem mobilniku, ga odprla, šla parkrat s prstom po ekranu in ga znova vrnila v torbo. Segla je tudi po plastenki z vodo in naredila kakšen požirek. Njen pogled se je obračal na vse strani, blago in nežno, a bežno in nezvedavo. Množica mimoidočih, vsemogočih narodov, jezikov, barv, oblek, ji ni prebujala kakšnega posebnega zanimanja. V tistih petnajstih, dvajsetih minutah, kolikor je obsedela, se je njen nežni obraz nekajkrat razveselil. Bogve kaj je privabilo nasmeh na njena lica? Morda tisti harmonikar v narodni noši, ki neutrudno igra - tudi malce mimo - slovensko glasbo? Ali kakšna posebna, nenavadna, nevsakdanja noša iz pisane promenade? Ali pa spomin na kaj lepega, svetlega? Bog ve, kaj se sveti v srcu tega dekleta z downom.
     Morda spet pride nocoj. Vesel je bom - te lepe, ljubljene podobe Nevidnega.

Ste dovolj slabotni?

     Smo v času duhovniških posvečenj. Znani duhovni pisatelj Henri Nouwen je kandidatom za posvečenje postavil tole vprašanje: "Ste dovolj slabotni, da bi mogli biti posvečeni?" Hotel je reči: Ste že dovolj spoznali in sprejeli svojo krhkost, slabotnost, šibkost, ranljivost, da lahko postanete duhovniki? Naše vprašanje bi bilo verjetno prav nasprotno: Ste dovolj močni za to službo?
     V ozadju Nouwenovega vprašanja je verjetno še nekaj drugih: Ste se preizkusili v duhovnem boju? Poznate skušnjave, padce, neuspehe, potrtost? Ste že bolj domači s svojimi strastmi, neurejenimi nagnjenji? Kadar padete v greh, ali se znate kolikor toliko hitro pobrati? Ali znate o svoji šibkosti pripovedovati Gospodu, brez obsojanja sebe ali drugih? Vam je blizu Kristusova beseda apostolu Pavlu: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabostnosti"? Vam uspeva na vašo krhkost gledati tudi s kančkom humorja?
     Blag, usmiljen pogled nase in na lastno slabotnost je sad naše rasti v zaupljivem, domačem odnosu z Gospodom. Je sad utrjevanja našega dostojanstva in istovetnosti, sad ukoreninjenosti in utemeljenosti v Kristusovi ljubezni (prim. Ef 3,17).
     Te ukoreninjenosti želimo tudi štirim jezuitskim novomašnikom, Roku, Benjaminu, Egonu in Marku, ki so bili posvečeni pred tremi dnevi. Kot kaže, so že dovolj slabotni ...

 

Lepo je biti Janez

    

     "Janez je njegovo ime," je dejal oče Zaharija ob rojstvu svojega sina Janeza Krstnika, čigar rojstvo praznujemo danes. Ker je bilo ob mojem rojstvu rečeno nekaj podobnega, mi je seveda odlomek o rojstvu Jezusovega predhodnika posebej všeč (Lk 1,57-66). V Lukovem opisu dogodka prevladuje veselje, posebno pozornost pa zaslužita dva izraza čustev, ki sta se rodila med sorodniki in sosedi, navzočimi v tem prizoru. To sta čudenje in strah. 
     Čudenje in strah (ne gre za strah, ki človeka hromi, temveč za neke vrste strahospoštovanje, ko se zgodi nekaj skrivnostnega, ko človek zasluti, da je na delu skrivnostna Božja roka; vedno, ko se v Svetem pismu razodene skrivnostni in sveti Bog, človeka prevzame takšen strah ...). Čudenje in strah je ozračje, ki naj bi nas prevzelo vedno, kadar se posvetimo Božji besedi. Mar ne pravi Bog po preroku Izaiju: "Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo" (Iz 66,2)? Če se ob poslušanju Božje besede v nas ne rodi nekaj čudenja in strahu, smo lahko prepričani, da Beseda ni prišla do srca, temveč ostala le v glavi, nerodovitna.
     Ime Janez pomeni: Bog je razodel svojo dobroto, svojo ljubezen in zvestobo. In dobri, ljubeči, zvesti Bog je Bog, ki preseneča, ki spravlja v čudenje in v duši prebuja strahospoštovanje. Zato je lepo biti Janez! Vsi smo malo Janezi ...