Raj v peklu

     Veliki ruski pisatelj Fjodor Dostojevski je bil zaradi mladostnega spogledovanja s takratnimi   revolucionarnimi idejami obsojen na štiriletno zaporno kazen v sibirskih stepah. Po prestani kazni je spomine na tisti čas strnil v romanu Zapiski iz mrtvega doma. V njem je upodobljeno življenje zapornikov, kakor ga je doživel Dostojevski.
     V devetem delu romana je avtor opisal, kako so se zaporniki kopali. Prvič je bil med njimi tudi on. Zaporniški tovariš Petrov se je dobrohotno ponudil, da mu bo pomagal pri tem za novinca zahtevnem opravilu. Dogajanje v kopališču, kjer se je naenkrat gnetlo okrog sto zapornikov, je bilo peklensko. Med drugim beremo: "Paro so dodajali vsak trenutek. To že ni bila več vročina; to je bil pekel. Vse je rjovelo in se krahljalo, sto verig je rožljalo, ko so se valjale po tleh ... Nekateri so se zapletli v sosedove verige, ko so hoteli kam naprej, obenem pa trkali s svojimi po glavah tistih, ki so sedeli pod njimi; padali so, preklinjali in potegovali ujete za seboj. Blato se je razlivalo na vse strani. Vsi so bili v nekakšni pijanosti, v nekakšni duševni razburjenosti; slišati je bilo cviljenje in vpitje ... Prišlo mi je na misel, da bo v peklu, če pridemo kdaj vsi skupaj vanj, najbrž precej podobno temule kopališču. Ni me strpelo, da ne bi tega domisleka povedal Petrovu; ta se je samo ozrl okoli sebe in še naprej molčal."
    Takoj zatem se je zgodilo nekaj lepega. Takole piše Dostojevski: "Petrov je dejal, da me bo umil od nog do glave, tako 'da boste popolnoma čisti,' in me strašno naganjal, naj se grem parit. Vendar si tega le nisem upal. Petrov me je vsega natrl z milom. 'Zdaj pa vam umijem nožice,' je rekel nazadnje. Hotel sem mu že reči, da si  jih tudi sam lahko umijem, vendar mu le nisem ugovarjal, temveč sem se popolnoma prepustil njegovi volji. V pomanjševalnici 'nožice' prav gotovo ni bilo čutiti niti senčice hlapčevstva; Petrov kratko in malo ni mogel mojim nogam reči noge, najbrž zato ne, ker so imeli drugi, pravi ljudje - noge, jaz pa kvečjemu nožice."
     Med kopanjem zapornikov, sredi pekla - kakor to dogajanje opiše Dostojevski -, se zgodi ta obred umivanja nog, ki spominja na Jezusovo zadnjo večerjo. Izbira imena Petrov ni slučajna. Božje kraljestvo, lepota ljubezni, se razodene sredi pekla. Raba pomanjševalnice "nožice" pa kaže na pravoslavno ikono Jezusovega umivanja nog, na kateri so učenci res videti kot otroci in so njihove noge res nožice.
    Raj v peklu ...
     

Juda Iškarijot

     Jezus je v začetku svojega javnega delovanja poklical in postavil apostole, "da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat" (Mr 3,14). Da bi bili z njim. Med njimi je bil tudi Juda Iškarijot. Bil je z njim, a v resnici ni bil z njim. Imel je svoje načrte in želje, svoj pogled na stvari.
     "Tedaj je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, šel k vélikim duhovnikom, da bi jim ga izročil" (Mr 14,10). Jeza je Judu omračila um, jeza na Jezusa, ki ni hotel vstopiti v njegove načrte, v njegove želje po imetju in oblasti.
     "Resnično, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal" (Mr 14,18). Eden izmed vas, za katerega se zdi, da je z menoj, me bo izdal. Z menoj pomaka kruh v isti kelih - kar je znamenje občestva, bratstva, ljubezni - a v srcu ima načrt zoper mene. Jezus vidi gorje, ki se bo zgrnilo nanj: "Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil" (Mr 14,21).
     "In takoj je Juda stopil k Jezusu in rekel: 'Pozdravljen, rabi!' in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: 'Prijatelj, čemu si prišel?'" (Mt 26,49-50). Pri Luku ga Jezus v tem trenutku pokliče po imenu - kar je znamenje velike bližine in zaupnosti - in vpraša: "Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?" (Lk 22,48). Jezusu ni vseeno za Juda, rad bi ga rešil, rad bi mu še zadnjič povedal, da ga ljubi, da ga ne obsoja. Jezusova največja bolečina je, da ne more človeku razodeti Očetove ljubezni.
     "Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: 'Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.' Oni pa so rekli: 'Kaj nam mar? Ti glej!' Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se umaknil ter šel in se obesil" (Mt 27,3-5). Skesal se je, bilo mu je žal, vendar se ni obrnil k Jezusu. Zaprl se je vase, šel k njim, s katerimi je sodeloval pri izdaji - pri njih seveda ni našel sočutja, kajti izdajalci niso cenjeni niti med lopovi - se umaknil (umaknil se je od vseh: od Jezusa, od učencev, od Judovskih voditeljev in templja) ter šel in se obesil. Razumel je, da je storil veliko zlo in morda razmišljal nekako takole: Za takšno zlo zaslužim kazen, pokoro. Vem, kako se lahko odkupim. S svojim življenjem. Ubil se bom in tako Jezusu pokazal, da nisem tako hudoben, kot se zdi. Razumem, kakšno kazen sem si zaslužil. A v tem je hudičeva zanka, namreč v misli, da mora človek žrtvovati sebe Bogu. Podobno je razmišljal tudi apostol Peter: "Življenje dam zate" (Jn 13,37). Jezus daje življenje za nas, ne mi zanj!
     Gospod, naj se po grehu vedno z zaupanjem obrnemo k tebi!

Ne glej moje nagote, prosim!

Ko sta Adam in Eva jedla od drevesa, »so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov« (1 Mz 3,7). Bilo ju je sram. Spoznanje krhkosti, ranljivosti, slutnja smrti. Prosim, ne glej moje nagote, je bila prošnja prvega zemljana.

»Noe, mož zemlje, je začel saditi vinograd. Ko pa je pil vino, se je napil in nag obležal sredi svojega šotora. Ham, Kánaanov oče, je videl nagoto svojega očeta in je šel to pravit obema bratoma, ki sta bila zunaj. Sem in Jafet pa sta vzela plašč, si ga dala na ramena, šla zadenjsko in pokrila nagoto svojega očeta. Obrnjena sta bila torej proč, tako da nista videla njegove nagote« (1 Mz 9,20-23). Ham ni imel usmiljenja do krhkosti svojega očeta. Gledal je in se naslajal nad njegovo nagoto (nekateri razlagalci menijo, da je celo spolno zlorabil očeta). Ko se je Noe prebudil iz vinske omame in izvedel, kaj mu je storil njegov mlajši sin Ham, ga je preklel, druga dva sinova pa je blagoslovil, ker sta spoštljivo pokrila njegovo nagoto.

»Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo« (Jn 19,23). »Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo« (Lk 23,35). Sramotili so ga, preklinjali, se naslajali nad njim. »Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo … oni pa me gledajo, pasejo oči na meni« (Ps 22,8.18).

Pornografija – skrita, globoka, mila prošnja upodobljene osebe, naj ne gledamo njene nagote. Prošnja za milost, ki jo odbijam prav z gledanjem, je zapisal filozof Gorazd Kocijančič. Kljub očitnemu popredmetenju gre za osebo, za podobo Boga. »Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso« (1 Kor 6,16), je grajal apostol Pavel Korinčane, ki so spolno občevanje enačili z uživanjem hrane. Nekdo, ki se slači in se daje gledati, je oseba, ne predmet. Četudi se zdi, da hoče biti le predmet, ostaja oseba, z vsem svojim dostojanstvom. V svoji globini želi reči, prositi, rotiti: Ne glej moje nagote. Prosim!

Vaja v niču

»Če kdo misli, da je nekaj, čeprav je nič, vara samega sebe« (Gal 6,3).

Prijetno, a varljivo. Kadar o sebi mislim, da sem nekaj – in takšne misli mi nikakor niso tuje –, me to navdaja z ugodjem. In ker ta »nekaj« zaznavam predvsem, ko se primerjam z drugimi, se hitro znajdem nad njimi in jih gledam zviška. Samemu sebi se zdim sijajnejši, kot sem v resnici. Grški izraz hyperephanía, ki ga prevajamo z napuhom, bi lahko poslovenili kot pretiran sijaj. Človek se pretirano sveti. Samemu sebi, seveda, manj drugim. Prijetno, a varljivo.

Sv. Pavel pravi, da sem v resnici nič. Ustvarjen sem iz nič, vse mi je podarjeno, tudi sam sebi sem podarjen. Takole piše Pavel Korinčanom, ki so se napihovali v prid enega proti drugemu: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,7). Zavedati se torej, da sem nič, postajati nič, to je moja pot. Pri tem pa se moram varovati neke izkrivljene, sključene ponižnosti, poniževanja in celo sovraštva do sebe. Gre namreč za hvaležen uvid, da je vse dar, da je vse milost. Moja istovetnost, moj izvor je božanski. Podoben sem Bogu, kot takšen pa sem povabljen na pot izničevanja, kakor Kristus, ki »se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Flp 2,6-7). Kenoza (izpraznjenje, izničenje) Božjega Sina. Le ta je rodovitna, le ta je radostna.

»Uri se v niču. Vera – to so vaje v niču,« je zapisal filozof Gorazd Kocijančič. Iz njegove knjige O nekaterih drugih, štirje eseji o preobilju (Ljubljana 2016) navajam nekaj misli avtorjev, ki so bili dobri vajenci v niču. Kot povabilo k vaji …

Sv. Bazilij Veliki je govoril o »indeferentnosti do (lastnega življenja)« kot sestavnem delu »nošenja križa«, h kateremu je poklican vsak kristjan.

Sv. Ambrozij daje govoriti Kristusu: »Pri meni biva, kdor od-biva sebi. Pri meni biva, kdor sebi zanikuje sebe...«

Sv. Gregor Veliki: Ne gre za odpoved našim stvarem, ampak nas samih, za zanikanje našega sebstva.

Sv. Tomaž Akvinski: »Moraš se zanikati in se imeti za nič.«

Sv. Bonaventura: Ker vsa ustvarjena bitja »izvirajo iz enega Počela in so bila ustvarjena iz nič, je resnično moder tisti človek, ki resnično spoznava ničnost sebe in drugih – ter vzvišenost prvega Počela.«

V Hoji za Kristusom beremo: »Za to se trudi, za to môli, to žêli, da se znebiš vsega svojega (db. vse svójosti) in boš gol hodil za golim Jezusom … Bodi čist in notranje svoboden in ne zapletaj se v nič ustvarjenega. Biti moraš do kraja nenavezan in prinašati Bogu čisto srce, če hočeš biti spokojen in videti, kako sladek je Gospod.«

Sv. Janez od Križa: k zedinjenju z Bogom vodi pot, ki gre skozi nada, nič – kar pomeni popolno odmaknjenost od vsakega ustvarjenega bitja, tako čutnega kot inteligibilnega.

Kardinal de Berulla (1575-1629): »Biti moramo nič, obravnavati se moramo kot nič … in biti le v Njem.«

Bl. Marija od Učlovečenja, karmeličanka, je na noč pred svojo smrtjo dejala: »Celo smrti si ne želim bolj od življenja. Hočem, kar hoče Bog in nič drugega.«

Sv. Claude de Colombière: »Prosim Boga, da bi lahko živel brez tukajšnjih užitkov, tudi brez rajskih užitkov, v popolni osvobojenosti, navezan le Nanj … Mir je le v popolni pozabi samega sebe; odločiti se moramo, da pozabimo vse, celo svoje duhovne interese, da bi iskali zgolj čisto Božje veličastvo.«

Papež Klement XI. (1649-1721): »Hočem, karkoli Ti hočeš; hočem, ker Ti hočeš; hočem, kakor Ti hočeš; hočem, dokler Ti hočeš.«

Bl. Libermann (†1852) je pisal svojemu korespondentu: »Bodimo kot nič, imejte se pred Njim za nič … Vedno se imejte za nične in nebivajoče pred Njim. Nikoli se ne ozirajte nase. V tem pogledu morate biti, kot da ne bi nikdar bili.«

Sv. Tereza iz Lisieuxa, ki je pred smrtjo v karmelski osami šla skozi vsa brezna modernega ateističnega nihilizma, je v pismu materi Agnes zapisala: »Želela bi biti pozabljena, ne samo od ustvarjenih bitij, temveč od same sebe, želela bi biti tako zvedena na nič, da ne bi imela več nobene želje.«

Kikiriki

      V Španiji, v Manresi, kjer sem na tečaju ignacijanske duhovnosti, me že nekaj tednov spremlja petelinje petje. Pernati glasbenik, ki se oglaša nekje pod mojim oknom, je precej neurejen, saj nikoli ne začne kikirikati ob istem času. Najzgodnejše javljanje je bilo slišati nekaj čez tretjo. Petje se potem z različnimi odmori nadaljuje vse do zgodnjega večera, ko gre petelin »s kokošmi spat«.

      Moram reči, da me kikirikanje nikakor ne moti. Nasprotno, že od prvega jutra mi prinaša veliko veselja. Spominja me namreč na čas blaženega otroštva, ko je bilo življenje tako lepo, novo, sveže. Petelinje petje je bila prva glasba, ki se je vtisnila v mojo dušo. Kako dragoceni so otroški spomini! Tole pravi o njih Dostojevski: »Vedite, da ni ničesar višjega in močnejšega in bolj zdravega in koristnega za nadaljnje življenje, kot je kak dober spomin, ki si ga posebej ohranimo še iz detinstva, iz hiše svojih staršev. Veliko vam govorijo o vaši vzgoji, toda tak krasen, svet spomin, ohranjen iz otroških let, je morda ravno najboljša vzgoja. Če odnese človek s seboj v življenje mnogo takih spominov, je rešen za vse žive dni. In tudi če nam ostane v srcu en sam lep spomin, utegne tudi to kdaj služiti naši rešitvi ...«

      Petelinje oglašanje mi je oživelo spomin na neko poletno jutro, bilo mi je štiri, pet let. Sonce je sijalo, sosedov petelin je pel, nekaj muh se je razigrano lovilo pod stropom spalnice, kjer sem se ravnokar prebudil, poln nekega tolažečega občutka svobode otroka, ki ga še ne težijo vsakdanje skrbi. Slišati je bilo tudi glas kose. To je mami na vrtu, sem pomislil, še malo poležal, potem pa vstal in stekel ven na prag, kar tako, bos in v skromni spalni oblekci. Zagledal sem mami, ki je kosila v sadovnjaku nad našo hišo. »Janko, pojdi v kuhinjo, na mizi imaš gres,« mi je zaklicala. Pohitel sem v kuhinjo, vso svetlo, polno topline in domačnosti. Na mizi je bil plehnat krožnik pšeničnega zdroba, še toplega, z debelo mlečno kožo po vrhu. Kako slasten je bil! S kakšno slastjo sem okušal mamino ljubezen! Še zdaj jo okušam, ob petelinjem petju ...

Od zveri do hišnih ljubljenčkov

Od zveri do hišnih ljubljenčkov

Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,1-4).

Čemu skušnjave?

V začetku evangeljskega odlomka o Jezusovih skušnjavah je rečeno, da je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Tale veznik da nas verjetno čudi. Sveti Duh naj bi odvedel Jezusa v puščavo z namenom, da bi bil Jezus skušan? In da tako ravna tudi z nami? To nam je težko razumeti ali sprejeti. In vendar, prav to razodeva Božja beseda. Bog v svoji previdnosti želi, da se soočimo s skušnjavami. Očitno se mu zdi, da je to dobro za nas, dobro za našo rast v Duhu. Čemu torej skušnjave? Kakšen je njihov namen? Kako naj se borimo z njimi, da bo naš duhovni boj koristen, rodoviten? Kako jih lahko obrnemo sebi v prid?

Na preizkušnji je naša istovetnost, dostojanstvo

Jezus je šel v puščavo takoj po svojem krstu. V njem so še odzvanjale besede Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Te besede izražajo Jezusovo istovetnost, dostojanstvo, njegovo dragocenost v Očetovih očeh. V puščavi skuša hudič v Jezusu omajati to njegovo zavest, da je ljubljen in dragocen. Želi mu nekako vsiliti dvom o njegovi istovetnosti, o tem, kar on v resnici je. Skušnjavec namreč začenja: »Če si Božji Sin ...« Kot bi hotel reči: Vidiš, kakšen je tvoj oče! Nič ne poskrbi zate, ničesar mu ne pomeniš. Še umrl boš od lakote! Glej, jaz ti bom pomagal. Naredi iz teh kamnov kruh.

Jezus se brani tako, da navaja Božjo besedo, ki jo je premišljeval v puščavi. Ne pogovarja se s skušnjavo, kakor je storila Eva v raju, ko je padla v pogovor s kačo. Eva se je ustrašila, sprva branila Boga, nato pa počasi sprejela misel skušnjavca in začela dvomiti v Božjo dobroto in naklonjenost. Misel, ki jo je skušala, je Evo vso prevzela in potegnila vase. Kar zlepila se je s skušnjavo, se z njo poistovetila. Jezus pa ni storil tega. Skušnjave se ni ustrašil in ni padel v pogovor z njo. Preprosto je nanjo odgovoril tako, da je izrekel vrstico iz Svetega pisma. Branil se je z Božjo besedo. Zvita misel skušnjavca ga ni potegnila noter, ni se ga dotaknila, ni se zlepil z njo. Ohranil je »varno razdaljo«, primerno distanco. S pomočjo Božje besede je ohranjal svoje dostojanstvo, ki mu ga je hudič hotel omajati.

»Kdo si in odkod?«

Podobno se je pred skušnjavami branil tudi eden prvih in največjih puščavnikov, sv. Anton. Predvsem se skušnjav ni bal. Kadar so prišle, je preprosto naredil znamenje križa in so zbežale. Včasih jih je spravil v slabo voljo, ko jim je odgovarjal s humorjem. Nekoč so ga skušnjave napadle v podobah različnih divjih zveri. »Joj, če bi imele kakšno moč, bi bila dovolj ena, da bi me požrla. Zakaj vas je prišlo toliko?« V svojem znamenitem govoru menihom je glede skušnjav med drugim dejal tole: »Da boste brez strahu, imejte proti njim (prikaznim) tudi tole zanesljivo znamenje. Ko se pojavi kakšna prikazen, naj se nihče ne zgrudi od groze, temveč naj jo, kakršnakoli že je, najprej pogumno vpraša: 'Kdo si in odkod?' In če gre za videnje svetih, te bodo popolnoma prepričali ter tvoj strah spremenili v radost. Če pa je prikazen hudičeva, bo ob pogledu na utrjenega duha takoj ob svojo moč. Že samo vprašanje, 'Kdo si in odkod,' je namreč znamenje mirnosti« (Sv. Atanazij Aleksandrijski, O življenju blaženega Antona Velikega, št. 43). Skušnjave je torej treba vprašati, kdo so in odkod prihajajo, se pravi iz katerega tabora prihajajo, iz našega ali iz sovražnikovega, in nam bodo povedale. Že samo dejstvo, da jim postavimo to vprašanje, je znamenje, da se jih ne bojimo, da ostajamo mirni in nas ne potegnejo v pogovor, nas ne vsrkajo vase.

Nisem grešil!

Naj navedem še en lep primer iz puščave, ki mi je zelo všeč. Nek brat (puščavnik) je šel k reki po vodo, tam srečal žensko, ki je prala perilo in z njo grešil. Po grehu je zajel vodo in se napotil proti svoji celici. Toda demoni so ga napadli in mučili s temi mislimi: »In zdaj, kam greš? Ni več rešitve zate! Čemu bi še bil v nadlego svetu?« Brat je razumel, da ga misli hočejo pripeljati v obup. Rekel je svojim mislim: »Od kod prihajate, da me hočete tako mučiti in privesti v obup? Nisem grešil! Še enkrat vam rečem, nisem grešil!« Vrnil se je v svojo celico in živel v samoti kot prej. Gospod pa je razodel nekemu starcu, ki je živel tam blizu, da je ta brat zmagal, potem ko je padel. Starec je torej šel k njemu in mu rekel: »Kako si?« - »Dobro, oče,« mu odgovori. In starec: »Te ni nekaj mučilo v teh dneh?« - »Nič,« odgovori. - »Bog mi je razodel, da si zmagal, potem ko si padel,« nadaljuje starec. Tedaj brat pove, kaj se mu je pripetilo in starec mu reče: »Resnično, brat, tvoja razsodnost je zlomila sovražnikovo moč.«

V čem je bila ta bratova razsodnost? Videli smo, da so ga po grehu napadle misli, ki so ga obtoževale in skušale pripeljati do obupa. Napadli so ga občutki krivde, kakor se ponavadi zgodi po grehu. Brat se je uprl tem sovražnim mislim tako, da jih je povsem razorožil: »Nisem grešil!« To je moralo presenetiti skušnjavca! Ni mu uspelo, da bi puščavnika pritegnil v pogovor z mislimi, ki mu jih je polagal v dušo. Brat se jih ni ustrašil, niso ga potegnile vase, temveč jim je postregel z najbolj nenavadnim odgovorom. Sovražnik je bil gotov. Potem pa je brat odšel v svojo celico in nadaljeval z delom in s svojo običajno molitvijo: Gospod, usmili se mene, grešnika!

Koliko modrosti je v tej bratovi razsodnosti! K njemu bi morali v šolo.

Ni tako divje zveri na svetu

Poglejmo še Ignacija Lojolskega. V knjižici Duhovne vaje, v sklopu Pravil za razločevanje, najdemo tale izrek (naj vas ne moti, da je Ignacij uporabil podobo ženske): Sovražnik (tj. skušnjavec, hudi duh) se vede kakor ženska: slab je pred močnim, močan pa pred popustljivim. Kakor je namreč lastno za ženo, da v prepiru z možem izgubi pogum in zbeži, ko se ji mož odločno postavi po robu; a nasprotno, če možu upade pogum in začne bežati, v ženi zraste jeza, maščevalnost in okrutnost čez mero; prav tako je značilno za sovražnika, da oslabi in zgubi pogum in njegove skušnjave pobegnejo, kadar jim tisti, ki se vadi v duhovnih stvareh, neustrašno pokaže odločnost in dela prav nasprotno. Toda če se oseba, ki se vadi, zboji in izgubi pogum v skušnjavah, ni tako divje zveri na svetu, kakor je sovražnik človeške narave, ko si s tako zlobnostjo prizadeva, da bi dosegel svoje hudobne namene (Dv 325).

Znova lepo vidimo, kako smrtonosen je strah pred skušnjavo. Treba je neustrašno pokazati odločnost in delati prav nasprotno, pravi Ignacij. Kakor Jezus v puščavi, kakor Anton, kakor tisti brat, ki je grešil ob vodi. S pomočjo Božje besede, s humorjem, z znamenjem križa … Skušnjave ne smemo vzeti resno, sicer nas bo potegnila noter.

Ohranjati notranjo svobodo

Truditi se moramo torej za razdaljo, za nek prostor notranje svobode, v katerem ohranjamo zavest, da smo dragoceni v Božjih očeh. Prostor, v katerem moremo ne samo ohranjati svoje dostojanstvo, temveč celo rasti v zavesti, da smo izvoljeni, sveti in ljubljeni, ustvarjeni po Božji podobi, blagoslovljeni, udje skrivnostnega Kristusovega telesa. Bolj ko ohranjamo in gojimo to zavest, manj moči bodo imele skušnjave. Prostor notranje svobode lahko ohranjamo tako, da se na nek način razdelimo v dve osebi. Na eni strani sem resnični jaz, človek dostojanstva, dragocen v Božjih očeh, na drugi strani pa sem jaz, ki doživljam različne stvari (skušnjave vseh vrst, grešna nagnjenja, strahove, občutke krivde, doživljanje tesnobe, obsojanje drugih, potrtost …). Resnični jaz lahko nagovori onega drugega, kakor je storil psalmist: »Zakaj si potrta moja duša, in se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga« (Ps 42,6.12; 43,5).

Udomačiti zveri

Podobno kot sv. Anton pogosto doživljamo skušnjave kot divje zveri (tudi sv. Ignacij govori o sovražniku kot o divji zveri). Ko nas napadejo, se jih ustrašimo in običajno kar otrpnemo, še pobegniti ne moremo. Kakor otrpne in počepi kokoš, če jo napade lisica, tako tudi mi postanemo lahek plen sovražniku. Zato je potrebno te zveri udomačiti. Ponavadi se trudimo, da bi jih pregnali, da bi se jih izognili, da bi jih izkoreninili. A to ni prava pot. Treba jih je udomačiti, izgubiti strah pred njimi. Tako nam bodo postale celo zaveznice. Najprej jim lahko damo imena. Za vsako izberemo neko ljubkovalno ime, ki nam je všeč, npr. jeza je lahko sestra Vihravka, sram mala Rdečka, požrešnost bratec Želodček in podobno (bodimo ustvarjalni!). Ko nas potem napadejo, jih pokličemo po imenu, jih pozdravimo, jih sprejmimo s kakšno šalo – počasi se bodo udomačile. Smejo biti, a niso nevarne. Medtem pa – in to je zelo pomembno! – v trenutku notranje svobode, obnovimo zavest o svojem dostojanstvu, tako da npr. izrečemo kratko molitev, nekajkrat ponovimo Božjo besedo, ki nam je blizu, se zavemo Gospodove navzočnosti itd. Tako nam bodo skušnjave pomagale, da bomo molili in rasli v zaupnosti z Gospodom. Postale bodo naše zaveznice.

Postni čas je lepa priložnost, da se vadimo. Skušnjave, divje zveri, bodo sčasoma postale prijazne hišne ljubljenke, prijateljice. Z Bogom, seveda!

Z osli v nebesa

Jutri bomo imeli jezuiti takoimenovano "teološko refleksijo", razmislek in pogovor o neki teološki temi. Tokrat se bomo srečali in pogovarjali o našem odnosu do živali. Kot izhodišče nam bo v pomoč esej o živalih, ki ga je v svoji knjigi O nekaterih drugih napisal Gorazd Kocijančič. Na koncu tega eseja najdemo lepo molitev francoskega pesnika Francisa Jammesa (1868-1938), ki jo priporočam v branje in - zakaj pa ne - tudi v molitev.

         Molitev, da bi šel z osli v raj
 

Moj Bog, ko bo treba iti k Tebi,

naj se to zgodi na praznik, ko podeželje polno je prahu.

Želim, kot vedno sem počel tu spodaj,

sam izbrati pot, da odidem, kakor mi je všeč,

v Raj, kjer sredi belega so dneva zvezde.

Vzel bom svojo palico, šel na širno cesto
in rekel oslom, svojim prijateljem:

Francis Jammes sem in grem v Raj,
kajti v deželi ljubega Boga ni pekla.

Rekel jim bom: »Pridite, sladki prijatelji sinjega neba,
uboge ljube živali, ki z naglim gibom uhlja
odganjate konjske muhe, udarce in čebele.«

Gospod, naj pred Tabo se pojavim sredi teh bitij,
ki imam tako jih rad, ker ljubko povešajo glavo,
in ko obstanejo, kratke nožiče skupaj stisnejo
tako prikupno, da se ti zasmilijo.

Ko prišel bom k Tebi, mi bo sledilo na tisoče njih uhljev,

za mano bodo tisti, ki na boku nosijo jerbase,

tisti, ki vozove akrobatov vlečejo

ali kočije s pernato kramo in pločevino,

tisti, ki na hrbtu imajo zverižene kangle,

in oslice, šepajoče, polne kot mehovi,

osli, ki jih s krpami pokrivajo

zaradi modrih mezečih ran, ob katerih

trmaste se muhe zbirajo v roje.

Moj Bog, naj pridem k Tebi s temi osli.

Naj v miru angeli nas vodijo

proti potokom z bujnimi bregovi, kjer trepetajo češnje,

gladke kot smejoče se meso deklet,

in naj bom, v tem prebivališču duš sklonjen

nad Tvojimi božanskimi vodami, podoben oslom,

ki bodo kot v zrcalu gledali svoje ponižno in sladko uboštvo

v bistrini večne ljubezni.