Ni ju obsodil

      O starcu (puščavniku), ki je živel v Egiptu v celici, ki je imela le eno sobo, so govorili, da sta k njemu prihajala na obisk nek brat (puščavnik) in neka devica. Nekega dne sta prišla k starcu oba hkrati. Ko se je zvečerilo, si je starec napravil ležišče in se ulegel v sredo med njiju. Brat, ki ga je napadla skušnjava, se je združil z devico in sta grešila. Starec je to opazil, a ni rekel ničesar; zjutraj ju je odpustil, ne da bi pokazal kakšno žalost. Onadva sta se med potjo spraševala, če je starec opazil, kaj se je zgodilo. Skesana sta se vrnila in mu rekla: »Oče, mar nisi opazil, kako se je Satan poigral z nama?« On je odgovoril: »Sem.« Rečeta mu: »Kje je bil tvoj duh v tistem trenutku?« Odgovori jima: »Moj duh je jokal tam, kjer je bil Kristus križan.« Ko sta prejela od starca odpuščanje, sta odšla in postala izvoljeni čaši.

     Koliko modrosti in ljubezni je v tem starcu! Kakor Bog je, ki vidi naše skušnjave in naš greh, ki bi lahko kaj storil, da bi nas obvaroval padca, a tega ne stori, ker nam pušča svobodo. Podoben je tistemu gospodarju iz prilike o ljuljki in pšenici, ki ni dovolil služabnikom, da bi šli in izruvali ljuljko. Veroval je besedi Svetega pisma, ki pravi, da moramo skozi mnoge preizkušnje. Ko je jokal tam pod križem, je gotovo prosil Gospoda, da bi jima bila ta preizkušnja in padec v duhovno rast. In Gospod se je ozrl na njegovo molitev, na njegovo zaupanje. Brat in devica sta postala "izvoljeni čaši", bogoljuba. 

"Mislila je, da je vrtnar"

     Marija Magdalena se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: "Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?" Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: "Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla" (Jn 20,14-15).

   
      Mislila je, da je vrtnar. A je bil Jezus. Tolikokrat mislimo ali se nam zdi, da je to, kar vidimo na površini, vse! Ne vidimo globlje. Ne zaznamo, da se nam v vsem razodeva Kristus, Vstali. Kakor Mariji Magdaleni, kakor učencem po vstajenju.
     Gremo po cesti, približa se nam umazan, vinjen moški, mislimo, da je klošar. A je Jezus, ubog in ponižan.
     Mati pripravi kosilo in pokliče družino, naj pride k mizi. Zdi se, da je le skrbna, ljubeča mati. A se v njej razodeva Jezus, ki pravi svojim 'otrokom' (učencem po vstajenju): "Pridite jest!" (Jn 21,12). 
     V skupnosti smo pri zajtrku, prepiramo se o - kakor običajno - neskončno pomembni temi. Zdi se, da je eden pametnejši od drugega, vsaj tako misli vsak o sebi. A smo podobni dvanajsterim, ki so se med zadnjo večerjo prerekali, kateri izmed njih se zdi največji. In Jezus nam govori, da kdor hoče biti največji, naj bo vsem služabnik.
     Nekoga ne moremo sprejeti, ker je nemogoč. Le kako more biti tako težak, si mislimo. A v njem se nam razodeva Gospod, preizkušan in trpeč.
     Gospod, odpri nam oči, razodeni se nam v majhnih, vsakdanjih stvareh, saj vse govori o Tebi!

"Mati ne sme oprostiti!"

Dva brata Karamazova, Ivan in Aljoša, se srečata v krčmi. Ivan, upornik, naniza Aljoši, menihu, nekaj grozljivih prizorov o mučenju otrok. Med drugimi je tudi dogodek, v katerem neki general (bilo je v času tlačanstva) nažene trop psov nad nedolžnega otroka, da ga raztrgajo. Vpričo matere so psi raztrgali otroka na koščke. "Mati mu ne sme oprostiti!" vzklika Ivan. "Če želi, mu lahko oprosti zase, mučitelju naj oprosti svoje neizmerno materinsko trpljenje, trpljenja svojega raztrganega otroka pa mu nima pravice oprostiti, ne sme mu ga oprostiti, tudi če bi mu ga oprostil sam otrok!" 

Prizori o mučenju otrok so Ivanu služili kot uvod v njegovo pesnitev 'Veliki inkvizitor'. To pesnitev, mojstrsko delo Fjodorja Dostojevskega, je Ivan sestavil v slogu srednjeveških pesniških del, med katerimi Ivan navaja tudi pesnitev o mučni poti Matere božje (glej spodaj). Ali mati res nima pravice in ne sme mučitelju oprostiti trpljenja svojega raztrganega otroka?  

 

»Tako denimo obstaja neka krajša samostanska pesnitev (seveda prevedena iz grščine): 'Mučna pot Matere božje', ki po drznosti prizorov ne zaostaja za Dantejem. Mati božja obišče pekel, 'po mukah' pa jo vodi nadangel Mihael. Tam vidi grešnike in njihove muke. Mimogrede, tam je neka zelo zanimiva kategorija grešnikov v gorečem jezeru: nekateri izmed njih se v to jezero tako zelo pogrezajo, da že ne morejo več vzplavati, 'nanje pozablja tudi že Bog' – izjemno globok in močen izraz. Toda pretresena in jokajoča Mati božja pade pred božjim prestolom na kolena in prosi milosti za vse, ki so v peklu, za vse, ki jih je tam videla, brez razlike. Njen pogovor z Bogom je strašno zanimiv. Moleduje ga in noče iti stran, ko pa ji Bog pokaže z žeblji prebite roke in noge njenega sina ter jo vpraša: 'Kako naj odpustim njegovim mučiteljem?' – ona veli vsem svetnikom, mučenikom, angelom in nadangelom, naj se z njo vred vržejo na kolena in molijo za pomilostitev vseh brez razlike. Konča se tako, da od Boga izprosi vsakoletno prenehanje muk od velikega petka do binkoštne nedelje, grešniki v peklu pa se takoj začnejo zahvaljevati Gospodu in mu vpijejo: 'Pravičen si, Gospod, ker si tako razsodil!'«

Imate radi ananasov kompot?

 

          V enajsti knjigi romana Bratje Karamazovi, v poglavju z naslovom Hudiček, je Dostojevski opisal zadnje srečanje med Aljošem, najmlajšim izmed bratov Karamazovih, in Lizo, štirinajstletnim dekletom; druži ju mladostna ljubezen, zaupljivost in preizkušenost (Liza boleha za otroško paralizo). Proti koncu srečanja Liza spregovori o križanem dečku:

        »Imam neko knjigo, v kateri sem brala o nekem sodišču, ne vem več, kje, češ da je neki Žid štiriletnemu dečku najprej porezal vse prstke na ročicah in ga nato razpel na steno, pribil ga je z žeblji in razpel. Pozneje je na sodišču rekel, da je deček umrl hitro, že po štirih urah. Res hitro, ni kaj! Menda je stokal in stokal, Žid je pa stal zraven in se naslajal ob pogledu nanj. To je dobro!« 
        »Dobro?«
         »Dobro. Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot. Zelo rada imam ananasov kompot. Ga imate vi radi?«
         Aljoša jo je molče gledal. Bledorumeni obraz se ji je nenadoma spačil in oči so ji zagorele.

          »Veste, ko sem prebrala o tem Židu, sem se potem vso noč kar tresla od solz. Zamišljam si, kako otročiček kriči in stoka (štiriletni dečki že nekaj razumejo), mene pa ne zapušča ta misel na kompot. ...«

        V podobi dečka zlahka vidimo križanega Kristusa. "Neka knjiga", ki jo ima Liza, je evangelij, opis mučenja dečka je podoben križanju na Golgoti, kjer so se ljudje naslajali ob pogledu na Križanega.
        Prizor o križanem dečku in ananasovem kompotu nas pretrese, zgrozi nas človekovo grozodejstvo. In hudiček Liza. A prav tu je pomembno slišati Lizine besede: "Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot." Mar se ne prepoznamo v teh besedah tudi mi? Slišimo in beremo o raznih grozodejstvih, povzročamo jih tudi sami in ... in uživamo ob ananasovem kompotu.

Oči imamo zadaj

Hočemo naprej, a gledamo nazaj. In se spotikamo in padamo. Radi bi ozdravili svoje rane iz preteklosti, radi bi odpustili (sebi, drugim, Bogu), radi bi se osvobodili krame, ki smo si jo, hote ali nehote, naložili na ramena, ko smo doživljali in delali krivico, ko smo nosili križ težkih odnosov, bolezni, trpljenja, nesprejetosti, nerazumevanja ... Poskušamo odkriti vzroke za svoje težave. Radi bi šli naprej, a oči imamo zadaj, oziramo se na preteklost. Takšna hoja je težka.

Bolj zdravo je gledati naprej, v prihodnost. Ni se nam treba oklepati ničesar iz preteklosti, kar nas duši in obtežuje, kajti naša preteklost se zdravi, ko zremo v prihodnost. Pomislimo na odpuščanje: Odpuščanje je prostor Božje prihodnosti za naše življenje. Bog je vedno Prihajajoči. Kakor tisti oče, ki "je zagledal in se usmilil svojega sina; pritekel je, ga objel in poljubil" (ni mi treba navesti, kje v Svetem pismu najdemo to mesto, kajne?). "Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj," je slišati pogosto v teh dneh na hodnikih našega doma duhovnosti pri sv. Jožefu. Tudi iz ust sobrata v sosednji sobi. To usmiljenje Prihajajočega zdravi moje rane. "Po njegovih ranah smo ozdraveli," pravi Božja beseda.

Nihče se ni imel za tega vrednega

Prejšnji konec tedna smo imeli v Ignacijevem domu duhovnosti postno duhovno obnovo z naslovom "Lazar, pridi ven!" Ustavili smo se ob nekaj odlomkih iz romana Zločin in kazen (Fjodor M. Dostojevski), posebej ob odlomku, v katerem Sonja bere Raskolnikovu odlomek iz evangelija o obuditvi Lazarja; takrat sta se "morilec in vlačuga čudno zbližala ob branju večne knjige", zapiše Dostojevski.

V duhovno obnovo nas je uvedel odlomek iz začetka romana, v katerem se glavni junak Raskolnikov v krčmi sreča z Marmeladovim, ubogim in zapitim uradnikom, ki mladeniču, bodočemu morilcu, zaupa svojo življenjsko zgodbo. Svojo pripoved Marmeladov v velikem zanosu sklene z izpovedjo svoje vere. Prisluhnimo razodetju Božje ljubezni izpod peresa velikega Dostojevskega:

 

  

     »Le zakaj bi se komu smilil?« je zavpil birt, ki se je spet znašel poleg njiju.

      Razlegel se je smeh in celo zmerljivke. Smejali in prerekali so se tisti, ki so ga poslušali, in tisti, ki so samo gledali figuro odpuščenega uradnika.

      »Zakaj bi se jaz komu smilil?« je nenadoma zavpil Marmeladov, vstal in očitno navdahnjen stegnil roko naprej, kakor da je čakal samo na te besede. »Zakaj bi se smilil, praviš? Da, jaz se nimam za kaj smiliti! Mene je treba razpeti na križ, ne pa pomilovati! Zato kar križaj, sodnik, in pomiluj šele križanega. Še sam pridem k tebi na križanje, kajti željan nisem veselja, temveč bolesti in solz! Mar misliš, trgovec, da mi je šel ta tvoj polič v slast? Bolesti, bolesti sem iskal na njegovem dnu, bolest in solze, in sem jih našel in okusil, usmilil pa se naju bo ta, ki se je vseh usmilil in ki je razumel vsakogar in vse, on edini je naš sodnik. Tistega dne pride in vpraša: 'A kje je hči, ki se je darovala za okrutno in jetično mačeho, za tuje in maloletne otroke? Kje je hči, ki se je usmilila svojega zemeljskega očeta, malovrednega pijanca, ne da bi se zgrozila nad njegovim zverinstvom?' In poreče: 'Pridi! Nekoč sem ti že odpustil... Enkrat že... Tudi zdaj so ti odpuščeni tvoji mnogoteri grehi, zato ker si mnogo ljubila...' In bo odpustil moji Sonji, že vem, da ji bo odpustil... V svojem srcu sem začutil, ko sem bil malo prej pri njej... In vsem bo sodil in odpustil, dobrim in slabim, premodrim in krotkim... In ko konča z vsemi, spregovori še nam: 'Stopite predme še vi!' poreče. 'Stopite predme pijanci, stopite predme slabiči, stopite predme nesramniki!' In vsi bomo brez sramu stopili predenj. In poreče: 'Svinje ste! Z živalsko podobo in vedenjem, a stopite predme tudi vi!' Tedaj porečejo premodri in pametni: 'Gospod! Kako, da sprejemaš te?' In poreče: 'Zato jih sprejemam, premodri, zato jih sprejemam, pametni, ker se niti eden izmed njih ni imel za tega vrednega...' Tedaj iztegne roke proti nam in mi popadamo predenj... in planemo v jok... in vse bomo razumeli! Tedaj bomo vse razumeli! In vsi bodo razumeli... tudi Katerina Ivanovna bo razumela... Gospod, pridi k nam tvoje kraljestvo!«