V veliko večji meri

     "Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa. ... Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu. ... Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost ..." (Rim 5,15.17.20).

 

     Včeraj smo pri maši brali gornje vrstice iz Pavlovega pisma Rimljanom. Posebej so me nagovorile besede, ki sem jih podčrtal. Kaj pomeni "v veliko večji meri, toliko bolj, veliko bolj"? Vsi hrepenimo, da bi razumeli in doživljali ta "veliko bolj", to "večjo mero" daru ali milosti, ki se nam je zgodila v Jezusu Kristusu. V našem vsakdanu se namreč zdi, da bolj čutimo in doživljamo moč prestopka, skušnjav, greha, sužnosti, manj pa moč milosti.

     Zdi se mi, da je v Pavlovih izrazih (poudarjenih zgoraj) skrita vsa skrivnost naše krščanske duhovnosti, vsa moč Božje ljubezni. In želja je, da bi bili deležni te moči prav v trenutkih svoje krhkosti, preizkušenj, skušnjav, potrtosti. Da bi v takšnih trenutkih računali na veliko, pomnoženo, zvrhano mero Božje milosti in daru.

Dati zavetje bolečini

"Nikar ne bruhaj svoje mržnje in sovraštva, ki hoče maščevanje, na nemške matere, ki morajo zdaj, v tem trenutku, zaradi svojih sinov, ki so padli in umorjeni, prenašati bolečino, ki je enaka tvoji. Tej bolečini moraš pustiti ves prostor, ki je na voljo v tebi sami, in ji dati tisto zavetje, ki ji je določeno. Mogoče se bo na ta način bolečina v svetu zmanjšala, če bomo vsi odkrito, vdano in odgovorno prenašali to, kar nam je dodeljeno. Če pa bolečini ne daš primernega zavetja, temveč pustiš več prostora sovraštvu in načrtom maščevanja - iz česar se rodi še več bolečine za druge - ja, tako ne bo nikoli konec bolečine na tem svetu, temveč bo samo še rasla. Kadar boš bolečini podelila mesto in prostor, ki ji po njenem plemenitem izvoru pripada, takrat boš mogla reči: življenje je tako lepo in bogato! Tako zelo lepo in bogato, da boš mogla verovati v Boga." 

Te besede je 28. marca 1942 v svojem dnevniku sebi namenila Etty Hillesum, nizozemska Judinja, ki je septembra 1943 zgorela v Auschwitzu. 

 

Ljubezen in spoštovanje

     "... Obljubim, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja," si rečeta mladoporočenca. Ta "spoštoval" bi lahko kar izpustila, kajne? Saj je vendar dovolj ljubezen! A ljubezen (pre)pogosto enačimo s čustvi. Ko pridejo težave in se čustva ohladijo, ljubezni ni več. Kaj pa zdaj? Tu prav pride spoštovanje, ki ni odvisno od naših čustev, temveč od naše volje. Tega smo vsi sposobni, tudi če ne čutimo ljubezni. Minimalno (in verjetno ne tako nepomembno) pri tem spoštovanju je, da ne govorimo slabo o drugem. Če lahko rečemo kaj dobrega o drugem, toliko bolje. 
     Sv. Izak Sirski, menih iz 8. stoletja, je napisal tole pomenljivo misel: "Naj te ne skrbi, da bi ljubil bližnjega. Prizadevaj si, da ga boš spoštoval mnogo bolj, kot si zasluži, in odkril boš, da tvoje srce živi ljubezen." Kako modri so tile stari bogonosci!

Kakšen Bog!!!

     Neverjetno! Ali je bilo že kdaj slišati kaj takšnega o božanstvu, kar sem danes bral v sveti knjigi o našem Bogu, ki svoje služabnike posadi za mizo  in jim streže?! "Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar našel ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel" (Lk 12,37).

     In še to. Ta isti Bog se popolnoma poistoveti s slabotnimi, krhkimi, nezaščitenimi, brezpravnimi: "Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme ..." (Mr 9,37). 
     Kakšen Bog!!!

Shujševalna kura

     "Vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič (ali: v meni nima nič), vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče" (Jn 14,30-31).

     Vladar tega sveta, princ teme, hudi duh, sovražnik človeške narave (tako ga imenuje Ignacij Lojolski), skušnjavec ... Jezusu ne more nič oz. v njem nima nič, kar pomeni, da v njem ne najde ničesar svojega, na kar bi se lahko obesil. Ne najde v njem ničesar sebi podobnega. Nobene sebičnosti, častihlepja, oblastiželjnosti ... Ničesar. Vladar tega sveta je kot parazit na rastlini, ki se hrani s tem, kar najde. Če ne najde ničesar, začne hirati. Seveda je vladar tega sveta napadel Jezusa, organiziral zlo tako, da je bil umorjen na križu, a v njem ni našel ničesar užitnega zase. In ker v Jezusu ni našel ničesar svojega, bolj je bilo njegovo delovanje uničujoče, bolj je zasijalo to, kar je Jezus imel, to je Očetova ljubezen. Jezus je bil namreč ves v Očetu, v njegovi ljubezni, v čaščenju Očeta.
     Če smo tam, kjer je Jezus, se pravi v Očetovi ljubezni, vladar tega sveta tudi v nas ne bo našel ničesar svojega, ničesar, kar bi bilo zanj užitnega, česar bi se lahko oprijel. Če ostajamo v Njegovi ljubezni, ga puščamo stradati. Privoščimo mu dobro shujševalno kuro! 

    

Užaljen?

     Nekdo me je užalil. Ne vem, zakaj. Morda sem ga s čim razjezil, morda nisem bil dovolj pozoren do njega. Kakorkoli, v užaljenosti mojega jaza se prebuja obramba, hočem svojo pravico, dokazati svoj prav. Kaj se zgodi, ko branim in zahtevam svojo pravico? Najprej ostajava sama, ni nekoga tretjega, v katerem bi živela najin odnos. Drugič, če jaz iščem svojo pravico, se ločim od tistega, ki me je užalil. Tretjič, tudi če uspem v svoji obrambi in zahtevi po pravici, ljubezen drugega ne bo več takšna, kot je bila prej. Pojavi se nezaupanje, ranjena občutljivost (pri njem in pri meni) postane še bolj občutljiva za nove rane; življenje postane tako zelo naporno.

     Lahko pa v veri razmišljam takole: On me je užalil. To je storil zato, ker je bil že sam prej ranjen, ker je že sam prej doživel napad hudega. In zdaj naj bom še jaz proti njemu!? Torej bom rajši sprejel žalitev, da ne bi izgubil ljubezni, da ne bi izgubil prostora, v katerem sije Božja ljubezen do nas vseh. Ta ljubezen me varuje, zato nimam potrebe, da bi zahteval svojo pravico. Tako postajam tudi bolj preudaren, saj se zavedam prave resničnosti, ki je v tem, da če me nekdo žali, je on že pod oblastjo sovražnika (hudega). Če se torej borim proti tistemu, ki je že žrtev napada sovražnika, sem tudi sam hudoben. On doživlja svojo slabost in strah, jaz pa tega ne opazim. Evangeljska logika mi pomaga opaziti to resničnost, ki jo običajno prezremo.

     Naša mami praznuje danes 88 let. Vse najboljše, mami!

 

Otročiči

     Prav tisto uro se je Jezus razveselil v Svetem Duhu in rekel: "Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem" (Lk 10,21).

     Kaj je "to", kar je Oče razodel otročičem? Očetova ljubezen do vseh ljudi. Do vseh! Ne le ljubezen do Jezusovih učencev, do izbrancev, do pripadnikov določene skupine. Do vseh ljudi. No, saj je vendar jasno, da Bog ljubi vse ljudi, mar ne? V teoriji da, a v našem konkretnem duhovnem prizadevanju težko pridemo do tega prepričanja in naše čutenje se le počasi navadi na takšen pogled. Radi bi začutili, da nas Bog ljubi, molimo in prosimo za ta dar, a ne opazimo, da smo morda v glavnem osredotočeni nase, na svoje doživljanje, na svoje strahove in bolečine, na svoje želje in hrepenenja, na svoj napor, da bi bili krepostni in bi nas tako/zato imel Bog rad. Mi smo v središču. Toda Božja ljubezen je za vse ljudi. Ko jo gledam in sprejemam pod tem vidikom, jo lahko tudi jaz okušam v polnosti. 
     Takšna je drža "otročičev", o katerih govori Jezus. Otročiči, imenovani tudi "mali", so tisti, ki nenehno dajejo prednost Božjim mislim pred svojimi mislimi, Božjemu čutenju pred svojim čutenjem in doživljanjem, ki služijo Božji ljubezni do vseh ljudi. To je naš krščanski poklic: Pomagati, da bodo ljudje spoznali lepoto Božje dobrohotnosti in ljubezni do njih. Bolj bodo to lepoto okušali drugi, več je bomo deležni tudi mi. In hkrati bomo razbremenjeni utrudljivega napora, ko skušamo ugajati Bogu s svojim nikoli dovolj krepostnim življenjem, ki verjetno tudi Bogu ni kaj dosti zanimivo. 
    Tudi Jezus živi to držo otročičev. Veseli se, ker je Oče razodel skrivnost ljubezni drugim, ne njemu. On samo pomaga Očetu pri tem delu. To rojeva veselje.