Bodimo skromni

      Neki menih je prišel k puščavniku očetu Matoesu in mu rekel: »Kako da so puščavniki iz Sketis naredili več, kot je (zapovedano) v Svetem pismu, da so namreč ljubili sovražnike bolj kot sebe?« Oče Matoes mu je rekel: »Jaz za zdaj še tistega, ki mene ljubi, ne ljubim kot samega sebe.« 

     V Svetem pismu je rečeno: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." In še: "Ljubite svoje sovražnike." Menih, ki je prišel k očetu Matoesu, se je čudil, kako to, da puščavniki v Sketis naredijo še več, kot je zapovedano v Božji besedi. Čeprav je v teh besedah videti občudovanje, ki ga ima menih do omenjenih puščavnikov, pa je morda v tonu njegovega glasu čutiti rahlo nezadovoljstvo s seboj, ker on ni sposoben česa takšnega. Morda se zelo trudi, a mu ne uspeva ljubiti svojih bližnjih, kaj šele sovražnikov. In je žalosten. Zato je odgovor modrega očeta Matoesa lahko zelo tolažilen in opogumljajoč: "Jaz za zdaj še tistega, ki mene ljubi, ne ljubim kot samega sebe." Matoes je skromen, zaveda se svojih slabosti, zaveda se, da ljubiti ni nekaj lahkega, cenenega, površinskega. Ljubiti ni v njegovi moči. Še do tistih, ki so dobri do njega, ne more biti dober, kaj šele do sovražnikov. 

     Ali ni v tem tolažba tudi za nas? Pogosto imamo visoke ideale in predstave o tem, kako bi morali ljubiti druge, kako bi morali biti potrpežljivi z njimi, kako bi morali dati življenje zanje, v resnici pa ne moremo potrpežljivo sprejemati niti najbližjega, ki mu teče iz nosa, smrdi iz ust ali kaj podobnega. Visoki ideali, realizacija pa majhna. In smo nezadovoljni, živčni ... Bolje je malo znižati svoje ideale ter narediti to, kar zmoremo, pa bomo bolj zadovoljni in v miru.

     Načelo postopnosti: Ne moreš sprejemati in ljubiti vseh ljudi? Nikar se ne trudi, da bi ljubil vse, se boš pretegnil! Poskušaj živeti v miru s tistimi, ki jih lahko sprejemaš, morda ti bo Gospod dal milost, da boš sprejel še koga drugega. Kaj pa, če sploh ne moreš ljubiti ljudi? (Nekateri s(m)o ljudomrzneži.) Potem pa bodi prijazen do živali, do kašnega mucka ali kužka. Če pa še to ne gre, ljubi kakšno rastlino, prijazno jo zalivaj, kdaj pobožaj. Ta se pa heca, boste rekli. Ne. Pomembno je, da smo zelo, zelo iskreni pred Bogom. Pred njim niso pomembni naši dosežki in uspehi, temveč iskrenost srca. "Gospod, toliko zmorem, nič več. Če mi boš dal milost, bom naredil še kaj več." In smo v miru. Bodimo skromni!