Ne videti hudobije drugih

          "Obstajajo tri vrline, ki vedno razsvetljujejo um: ne videti hudobije drugih, mirno prenašati, kar se zgodi in delati dobro tistim, ki delajo zlo," sta v Filokaliji (zbirki spisov o askezi, molitvi in čuječnosti) zapisala Kalist in Ignacij (11. in 12. stoletje).
          Misel, ki sta si jo avtorja sposodila pri svetem Izaku Sirskem (7. stoletje), je vsekakor nastala po navdihu Jezusovega govora na gori (prim. Mt 5-7), v katerem Jezus spodbuja, naj ne gledamo iveri (se pravi hudobije) v očesu svojega brata, naj molimo za tiste, ki nas sovražijo, naj delamo dobro tistim, ki nam delajo zlo, naj govorimo dobro o tistih, ki o nas govorijo slabo in podobno. 
          Kako ne videti hudobije drugih? Ali je to sploh mogoče? O puščavniku svetem Makariju Velikem so pripovedovali, da "je postal, kakor je pisano, Bog na zemlji (prim. Ps 82,6); kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je oče Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in ki je o njih slišal, kot da ne bi slišal." Njegovo srce je bilo čisto in po besedah apostola Pavla je čistim vse čisto (prim. Tit 1,15). Seveda je Makarij opazil slabosti in zlo drugih, vendar je do njih gojil usmiljenje in ljubezen, ki je bila podobna božji. Po besedah drugega puščavnika, Evagrija Pontskega, se je Makarij imel "za enega z vsemi, saj je bil prepričan, da v vsakem neprestano vidi samega sebe". Grehe, ki jih je videl pri drugih, je vzel za svoje in v skesanosti jokal nad njimi. In takšna drža srca razveseljuje Božje srce.
          Naj povedano osvetlim s primerom, ki sem ga slišal pred kratkim: Oče in mati imata več otrok in eden izmed njih je lahko bolj težaven, naporen, samosvoj ... Iz šole (od učitelja ali ravnateljice) dobita sporočilo: "Vaš otrok je nemogoč, nič ni z njim." To ju seveda razžalosti. A sporočilo iz šole je lahko tudi drugačno: "Vaš otrok je nemogoč. A danes sem se pogovoril/a z njim in zdi se mi, da se bodo stvari izboljšale." Takšno sporočilo starše pomiri in lahko celo razveseli, saj vidijo, da njunega težavnega otroka ljudje sprejemajo in mu skušajo z ljubeznijo pomagati. Podobno je pri Bogu: Vsi smo njegovi otroci. Ko eden izmed nas greši, ko postane nemogoč, a ga bližnji kljub temu sprejemajo, ne obsojajo in so dobri do njega - torej na nek način ne vidijo njegove hudobije -, je Bogu to v neizmerno veselje, saj vidi, da so njegovi otroci dobri do tistega težavnega otroka. To pomeni ne videti hudobije drugih in po zgledu Makarija pokrivati slabosti, ki jih vidimo, kot bi jih ne videli. Če že mi, ki smo grešniki, sprejemamo in ljubimo bližnjega, ki greši, koliko bolj ga bo nebeški Oče sprejemal in ljubil v svojem neizmernem usmiljenju!