Ni ju obsodil

      O starcu (puščavniku), ki je živel v Egiptu v celici, ki je imela le eno sobo, so govorili, da sta k njemu prihajala na obisk nek brat (puščavnik) in neka devica. Nekega dne sta prišla k starcu oba hkrati. Ko se je zvečerilo, si je starec napravil ležišče in se ulegel v sredo med njiju. Brat, ki ga je napadla skušnjava, se je združil z devico in sta grešila. Starec je to opazil, a ni rekel ničesar; zjutraj ju je odpustil, ne da bi pokazal kakšno žalost. Onadva sta se med potjo spraševala, če je starec opazil, kaj se je zgodilo. Skesana sta se vrnila in mu rekla: »Oče, mar nisi opazil, kako se je Satan poigral z nama?« On je odgovoril: »Sem.« Rečeta mu: »Kje je bil tvoj duh v tistem trenutku?« Odgovori jima: »Moj duh je jokal tam, kjer je bil Kristus križan.« Ko sta prejela od starca odpuščanje, sta odšla in postala izvoljeni čaši.

     Koliko modrosti in ljubezni je v tem starcu! Kakor Bog je, ki vidi naše skušnjave in naš greh, ki bi lahko kaj storil, da bi nas obvaroval padca, a tega ne stori, ker nam pušča svobodo. Podoben je tistemu gospodarju iz prilike o ljuljki in pšenici, ki ni dovolil služabnikom, da bi šli in izruvali ljuljko. Veroval je besedi Svetega pisma, ki pravi, da moramo skozi mnoge preizkušnje. Ko je jokal tam pod križem, je gotovo prosil Gospoda, da bi jima bila ta preizkušnja in padec v duhovno rast. In Gospod se je ozrl na njegovo molitev, na njegovo zaupanje. Brat in devica sta postala "izvoljeni čaši", bogoljuba. 

"Mislila je, da je vrtnar"

     Marija Magdalena se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: "Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?" Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: "Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla" (Jn 20,14-15).

   
      Mislila je, da je vrtnar. A je bil Jezus. Tolikokrat mislimo ali se nam zdi, da je to, kar vidimo na površini, vse! Ne vidimo globlje. Ne zaznamo, da se nam v vsem razodeva Kristus, Vstali. Kakor Mariji Magdaleni, kakor učencem po vstajenju.
     Gremo po cesti, približa se nam umazan, vinjen moški, mislimo, da je klošar. A je Jezus, ubog in ponižan.
     Mati pripravi kosilo in pokliče družino, naj pride k mizi. Zdi se, da je le skrbna, ljubeča mati. A se v njej razodeva Jezus, ki pravi svojim 'otrokom' (učencem po vstajenju): "Pridite jest!" (Jn 21,12). 
     V skupnosti smo pri zajtrku, prepiramo se o - kakor običajno - neskončno pomembni temi. Zdi se, da je eden pametnejši od drugega, vsaj tako misli vsak o sebi. A smo podobni dvanajsterim, ki so se med zadnjo večerjo prerekali, kateri izmed njih se zdi največji. In Jezus nam govori, da kdor hoče biti največji, naj bo vsem služabnik.
     Nekoga ne moremo sprejeti, ker je nemogoč. Le kako more biti tako težak, si mislimo. A v njem se nam razodeva Gospod, preizkušan in trpeč.
     Gospod, odpri nam oči, razodeni se nam v majhnih, vsakdanjih stvareh, saj vse govori o Tebi!

"Mati ne sme oprostiti!"

Dva brata Karamazova, Ivan in Aljoša, se srečata v krčmi. Ivan, upornik, naniza Aljoši, menihu, nekaj grozljivih prizorov o mučenju otrok. Med drugimi je tudi dogodek, v katerem neki general (bilo je v času tlačanstva) nažene trop psov nad nedolžnega otroka, da ga raztrgajo. Vpričo matere so psi raztrgali otroka na koščke. "Mati mu ne sme oprostiti!" vzklika Ivan. "Če želi, mu lahko oprosti zase, mučitelju naj oprosti svoje neizmerno materinsko trpljenje, trpljenja svojega raztrganega otroka pa mu nima pravice oprostiti, ne sme mu ga oprostiti, tudi če bi mu ga oprostil sam otrok!" 

Prizori o mučenju otrok so Ivanu služili kot uvod v njegovo pesnitev 'Veliki inkvizitor'. To pesnitev, mojstrsko delo Fjodorja Dostojevskega, je Ivan sestavil v slogu srednjeveških pesniških del, med katerimi Ivan navaja tudi pesnitev o mučni poti Matere božje (glej spodaj). Ali mati res nima pravice in ne sme mučitelju oprostiti trpljenja svojega raztrganega otroka?  

 

»Tako denimo obstaja neka krajša samostanska pesnitev (seveda prevedena iz grščine): 'Mučna pot Matere božje', ki po drznosti prizorov ne zaostaja za Dantejem. Mati božja obišče pekel, 'po mukah' pa jo vodi nadangel Mihael. Tam vidi grešnike in njihove muke. Mimogrede, tam je neka zelo zanimiva kategorija grešnikov v gorečem jezeru: nekateri izmed njih se v to jezero tako zelo pogrezajo, da že ne morejo več vzplavati, 'nanje pozablja tudi že Bog' – izjemno globok in močen izraz. Toda pretresena in jokajoča Mati božja pade pred božjim prestolom na kolena in prosi milosti za vse, ki so v peklu, za vse, ki jih je tam videla, brez razlike. Njen pogovor z Bogom je strašno zanimiv. Moleduje ga in noče iti stran, ko pa ji Bog pokaže z žeblji prebite roke in noge njenega sina ter jo vpraša: 'Kako naj odpustim njegovim mučiteljem?' – ona veli vsem svetnikom, mučenikom, angelom in nadangelom, naj se z njo vred vržejo na kolena in molijo za pomilostitev vseh brez razlike. Konča se tako, da od Boga izprosi vsakoletno prenehanje muk od velikega petka do binkoštne nedelje, grešniki v peklu pa se takoj začnejo zahvaljevati Gospodu in mu vpijejo: 'Pravičen si, Gospod, ker si tako razsodil!'«