PROSTITUTKA - PRIPROŠNJICA GREŠNIKOV

          Dostojevski, Zločin in kazen: Po krutem zločinu, ko je morilec Raskolnikov že začel okušati kazen, je po milosti Božji spoznal Sonjo. To krhko osemnajstletno dekle, ki jo je kruta družinska revščina potisnila v prostitucijo, je morilcu brala iz evangelija, brez obsojanja sprejela njegovo priznanje zločina in končno šla za njim v Sibirijo, kjer je po njeni ljubezni Raskolnikov prišel do skesanosti in novega življenja. V epilogu je pisatelj upodobil Sonjo s potezami z ikone Božje Matere, Priprošnjice grešnikov (na sliki). Takole pravi:
          "Še nekega vprašanja Raskolnikov ni mogel rešiti: zakaj so vsi tako vzljubili Sonjo? Prilizovala se jim ni; srečevali so jo poredko, samo včasih na delu, kadar je prišla za trenutek, da ga vidi. Vendar so jo že vsi poznali in tudi vedeli, da je prišla za njim; vedeli so, kako živi in kje. Denarja jim ni dajala, kakih posebnih uslug jim ni izkazovala. Samo enkrat, o božiču, je prinesla dar za vso kaznilnico: piroge in pogače. Toda polagoma so se vzpostavili med njimi in Sonjo nekateri tesnejši stiki: pisala jim je pisma za domače in jih oddajala na pošto. Njihovi sorodniki in sorodnice, ki so prihajali v mesto, so po njihovem naročilu izročali Sonji stvari in celo denar zanje. Njihove žene in ljubice so jo poznale in hodile k njej. In kadar je prišla k Raskolnikovu na delovišče in je srečala skupino kaznjencev, ki so šli na delo, so vsi snemali kape in jo pozdravljali: »Matuška Sofja Semjonovna, mati ti naša nežna, ljubeča!« so pravili ti grobi, žigosani katoržniki temu majcenemu in suhljatemu bitju. Sonja se je smehljala in ozdravljala in vsem je bilo všeč, kadar se jim je smehljala. Všeč jim je bila celo njena hoja, obračali so se za njo, da so videli, kako hodi, in jo hvalili; hvalili so jo celo zato, ker je bila tako majhna, in jo hvalili kar tako, ne da bi vedeli zakaj. K njej so se hodili celo zdravit."

 

Jesensko jutro

          Jesensko jutro, čas kostanja in zrele ajde. "A gremo po kostanj?" je nekdo dejal. In smo šli: Martinkov Darko, Ustankov Marjan, Kramarjev Andrej, Žufetov Stane, Rudelnov Roman in Janez, pa morda še kdo ... več otrok kot kostanja. Na Velko Lašno smo šli, tam ga je menda veliko, so pravili. Vrečke v žepih, na obrazih pa sanje o vročih pečenih kostanjih.
          Malo iz gorske vasice, na makadamski cesti v smeri Zlatega Polja, pa prizor: Ajdovo polje v bregu vzdolž ceste, v jutranji rosi in megli, skozi katero se je prebijalo jesensko sonce in grelo upehana lica mladih ravbarjev ... Prizor, ki se mi je vtisnil v srce, utrinek lepote, ki še zdaj, po petdesetih letih, greje mojo dušo. Kako je mogoče, da en tak trenutek neizbrisno ostane v spominu in govori o Lepoti?! Nebesa ...
          Zato še zdaj, ko hodim na obisk k naši mami, rad zavijem čez Lašno. Kramarjevega Andreja ni več, tiste ajdove njive tudi ne, kostanji čakajo na kakšne druge otroke, a lepo je še vedno pri srcu ...

                                 Foto: J. P.

 

Je lepota v Sodomi?

          Včeraj (sreda, 7. oktober 2020) smo v Ignacijevem domu duhovnosti začeli z duhovnimi večeri ob Dostojevskem. Naslov večerov je SVET BO REŠILA LEPOTA, zato je bil prvi večer posvečen prav temi o lepoti. V odlomku iz romana Bratje Karamazovi, ki ga je na listu prejel vsak udeleženec, je del izpovedi Mitje, najstarejšega izmed bratov, ki jo je zaupal najmlajšemu Aljoši, novincu v samostanu. Mitja je človek velikih strasti in notranjih nasprotij, v nenehnem boju med plemenitostjo in padanjem v brezno strasti in greha. Poglejmo, kaj je povedal o skrivnostni lepoti:

           »Žužek tone v sladostrastju!

           Jaz, brat, sem ta žužek, to je rečeno prav o meni. In vsi mi, Karamazovi, smo takšni, tudi v tebi, angelu, živi ta žužek in bo v tvoji krvi rodil viharje. To so viharji, kajti sladostrastje je vihar, več kot vihar! Lepota je nekaj strašnega in grozljivega! Strašna je zato, ker se je ne da opredeliti, opredeliti se je pa ne da zato, ker nam je Bog zastavil same uganke. Tukaj se stikajo bregovi in vsa protislovja živijo skupaj. Jaz, brat, sem zelo neizobražen, ampak o tem sem veliko razmišljal. Strašno veliko je skrivnosti! Preveč ugank muči človeka na svetu. Razvozlavaj jih, kakor veš in znaš, in zlezi suh iz vode. Lepota! Pri tem pa ne morem prenesti, da včasih kak človek, celo tak z najplemenitejšim srcem in vzvišenim umom, začne z idealom Madone, konča pa s sodomskim idealom. Še grozljivejše je, če kdo, ki že ima v duši sodomski ideal, ne zanikuje tudi Madoninega ter mu od njega srce gori in mu resnično gori, tako kot v nedolžnih mladih letih. Ja, človek je širok, celo preširok, jaz bi ga zožil. Vrag naj ve, kako je z vsem tem! To, kar se razumu zdi sramotno, je za srce ena sama lepota. Je lepota v Sodomi? Verjemi mi, da se za veliko večino ljudi skriva prav v Sodomi - si poznal to skrivnost ali ne? Grozljivo je to, da je lepota ne samo strašna, ampak tudi skrivnostna. Tukaj se hudič bojuje z Bogom in bojišče so človeška srca.«

          Po prebranem odlomku in kratki razlagi smo nekaj časa ostali v tišini, potem pa je vsakdo lahko podelil svoj odmev, kar ga je nagovorilo. Razmišljali smo o mnogih ugankah, ki nam jih je zastavil Bog. O protislovjih, ki jih doživljamo v sebi, v svetu, v Cerkvi. Pogosto nam je težko sprejemati ta protislovja, to širino človeka, ki hrepeni po idealu Madone (tj. po lepem, dobrem, plemenitem), pa ga hkrati vleče v sodomski ideal (v ogenj strasti in greha). Kakor Mitja v odlomku bi tudi današnja družba rada zožila človeka, mu odvzela ta protislovja. In končno: Je lepota v Sodomi? Za veliko večino ljudi se skriva prav v Sodomi, pravi Mitja. Težava je v tem, ker se skriva, težko jo je odkriti. Umetnost je tista, ki zna odkrivati to lepoto, ki naredi stvari lepe.
          Nekaj lepega, tolažečega, je ostalo tudi v naših srcih, ko smo se poslovili.

-------------------
Naslednje srečanje bo 21. oktobra ob 18.30, tretjo sredo v mesecu. Lepo vabljeni!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kakšna globina ljubezni!

          Sv. Pavel je v pismu Rimljanom, v tistem delu, v katerem govori o svojih rojakih in o upanju, da se tudi oni spreobrnejo h Kristusu, zapisal: "V svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu" (Rim 9,2-3). Pavel, ki je ljubil Kristusa nad vse in malo prej zapisal, da nas nič ne more ločiti od njegove ljubezni, je zdaj pripravljen biti ločen od Kristusa, samo da bi bili njegovi rojaki deležni daru odrešenja. Kakšna nezaslišana želja, kako globoko seže ljubezen!
          Podobno ljubezen je izrazil neki drugi judovski rabin, mnogo stoletij pozneje, ko je molil takole: "Gospod, ti veš, kakšen grešnik sem; nebes si ne zaslužim, nisem vreden prebivati s svetniki v tvoji slavi. A da bi šel v pekel, da bi bival v družbi z ubijalci, kriminalci in podobnimi, to pa tudi ne gre. Saj sem vendarle ustvarjen po tvoji podobi. Veš, kaj naredi? Vse, ki so v peklu, vzemi k sebi v nebesa, potem pa mene pošlji v pekel." Kakšna nesebična molitev! Prava podoba Božje ljubezni na zemlji.

Goreče srce

          "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?" sta svoje doživetje s poti ubesedila učenca v Emavsu, potem ko sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha.
          Pomembno je, da si podobnega doživetja zaželimo oz. izprosimo tudi mi, kadar koli se približamo Božji besedi. Gre za to, da ne pozabimo na dramatični vidik Besede, če lahko tako rečemo. Običajno smo pozorni samo na vsebino in tako Beseda pride le v glavo, v razum, v našo misel. Premišljujemo, kako naj ravnamo, kaj smemo in ne smemo, kakšno naj bo naše etično delovanje. A glava, naj bo še tako bistra, ne more dati tistega goriva, ki bi ogrelo srce. Naše srce pa potrebuje prav to, namreč da se ob Besedi vname, da zagori. Če se srce ne vžge, se kaj bistvenega v nas ne bo zgodilo.
          Vse besede, ki jih poslušamo, moramo poslušati znotraj nekega odnosa. Le tako lahko  spregovorijo srcu. Če tega ni, bodo besede le sporočila, podatki, napotki, ki pa ne ogrejejo srca in ne ustvarjajo povezanosti, občestva, ljubečega odnosa. In naše srce potrebuje odnos, zaupljivo bližino. Če vse to velja za naše medčloveške odnose, koliko bolj velja za naš odnos z Bogom.
          Včasih se ta dramatični vidik Božje besede izgubi pri prevodu. Še pogosteje pa smo enostavno pred nalogo, da dolgo, vztrajno in potrpežljivo poslušamo Besedo ter tako začutimo ton, s katerim je izgovorjena. Ton besede, barva glasu, odtenki in poudarki izgovorjenega, bodo Besedi dali tisto dramatičnost, ki bo ogrela naše srce in ustvarila zaupljiv odnos.

          Gospod, naj zagori naše srce, ko nam boš spregovoril!

 

Razkolniki

          V teh dneh sem prebral monografijo Slovenski razkol avtorja Jožeta Možine. Od prve do zadnje črke, ničesar nisem želel izpustiti, nobene podrobnosti, nobenega datuma in kraja, nobenega imena.  Z nekim strahospoštovanjem sem pristopil k temu zajetnemu delu, z željo po očiščenju in zdravljenju vojne travme, s katero je obremenjeno tudi moje srce. Z občutki ganjenosti, sočutja, tudi groze, sem sledil ljudem, krajem in dogodkom, ki so tako globoko zaznamovali in razdelili naš narod. Toliko trpljenja. Najbolj pretresejo poročila o pobojih, o likvidacijah. Na Streliški, na Ulici talcev (čisto blizu naše cerkve sv. Jožefa, kjer živim zdaj), v Polhograjskih Dolomitih, na Bloški planoti, v Velikih Laščah ... Umori družin, mladih deklet, otrok ... Oče in hčerka na parah ... Slovenec že mori Slovenca, brata ... Tudi jaz sem tam, s svojo jezo, sovraštvom, zamero ... Vsi smo razkolniki, tako ali drugače. 
          In upanje, sprava? Tolažeč je primer vnukinje nekega znanega partizanskega poveljnika, ki je pisala potomcu enega med vojno umorjenih in ga v imenu svojih prednikov prosila odpuščanja. V tej in podobnih gestah se po mnenju avtorja zrcali svetlejša prihodnost težavnega slovenskega spravnega procesa.
          Na koncu se mi je prebudila tudi želja, da bi obiskal te kraje trpljenja, o katerih sem bral, se dotaknil in poljubil sveto zemljo ... Gospod, usmili se nas!

Bog ne ureja stvari po naši meri

"Bog ne ureja stvari po naši meri, temveč po meri svojega brezmejnega usmiljenja."

To misel je zapisal duhovni pisatej Kalist (14. st.) v Filokaliji (ime v gr. pomeni ljubezen do dobrega, lepega), zbirki asketsko molitvenih spisov iz časa med 4. in 14. stoletjem. Kako razumeti to misel?

V življenju se nam dogaja marsikaj nepričakovanega, pogosto težko razumljivega. Želimo, da bi se stvari odvijale drugače, da bi živeli v drugačnih okoliščinah, da bi bili ljudje okrog nas drugačni, da bi bolje izkoristili svoje talente, da ne bi bilo nepotrebnih skušnjav in preizkušenj itd. Z eno besedo, Bog ne ureja (vodi) stvari, kakor bi si mi želeli oz. kakor se nam zdi, da bi bilo za nas dobro ali boljše. Ne ureja stvari po naši meri (in to nas jezi, vznemirja, napolnjuje z dvomi, nezaupanjem ...). Pač pa jih ureja po meri svojega brezmejenega usmiljenja. Se pravi, da bi se po vsem, kar se nam dogaja, mogla razodeti njegova ljubezen in usmiljenje, njegova dobrota in previdnostna skrb za nas. Po vsem, vključno z našim grehom, seveda.

Je izrek modrega Kalista vreden daljšega in globljega premisleka?