petek, 11. oktober 2019

Kot bi se dotikal bližine

          Pred nekaj meseci sem v svojem blogu napisal, kako sem se razveselil izzida pesniške zbirke Gorazda Kocijančiča Od Talesa do tebe, apokrifne zgodovine evropske filozofije. Štirikrat sem jo že prebral, za prvi vtis. Bogato, globoko, okusno branje o ljubezni do modrosti, o skrivnostnem človeškem duhu in seveda, o Skrivnosti sami. Med drugimi sem se ustavil ob treh mislih, o katerih nekaj besed (poudarki so moji):

          Prva je iz pesnitve o Justinu, filozofu in mučencu (str. 78). Govori Junij Rustik, rimski prefekt, ki se je pripravljal, da Justina muči in usmrti. Med drugim pravi: "Zato mi gre ta starec hudo na živce, / lažnivo zamotan v filozofski plašč. / Kar koli ga vprašam, zašepeta: 'Jezus.' / In to ne kot željo in priznanje napake, / kot krik pred molkom, klicanje izmišljenega, / ampak kot bi se dotikal bližine." Ta zadnji verz se me je dotaknil, "kot bi se dotikal bližine". Rimski uradnik je v Justinovem šepetanju imena Jezus prepoznal resničnost Boga, v katerega mučenec veruje in h kateremu moli. Tako moli, kot bi se dotikal Njegove bližine. To tudi v meni prebuja žejo po molitvi, po dotiku bližine Gospoda.
          Druga misel je iz zapisa o Viljemu iz Occama (str. 148). Tokrat govori njegov učenec: "Ne tolaži se zato z ničem. Vsemogočni zmore vse, zanj ni meja in ne pravil. Pred Njim te je zato premalo groza in premalo te navdaja s srečo." Pred skrivnostnim Bogom nas je premalo groza, se pravi, da ga premalo vzamemo resno, premalo nas pretrese, v smislu besede, ki jo je Bog govoril po  preroku Izaiju: "Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo." Ne gre za nek servilni strah, temveč za držo strahospoštovanja pred Bogom, držo, ki je začetek modrosti. Pred Njim nas je premalo groza in premalo nas navdaja s srečo. Naše hrepenenje po Bogu ne more nikoli biti zadovoljeno, naše želje nikoli nasičene. Bog je skrivnost, ki ji nikoli ne moremo priti do dna, je ljubezen, ki je nikoli ne moremo vse okusiti in izčrpati. Prehitro se zadovoljimo z nekim površinskim odnosom z Bogom, ne gremo v globino, premalo nas navdaja s srečo.
          In še tretja misel, iz Kocijančičeve pesmi, namenjene Marsiliju Ficinu (str. 154), odpadlemu duhovniku, ki se je vrgel v filozofijo. V pesmi Marsilija s trdo besedo izziva Girolamo Savonarola: "Zagonil si biser, zapravil si zaklad. Ne govori mi o erosu in lepoti. Človeško lepoto vidiš prej, kot jo ljubiš, Božjo pa moraš že ljubiti, če jo želiš uzreti." Človek, ki se Skrivnosti ne približuje z ljubeznijo, je ne bo okusil. Brez dobrohotnosti in naklonjenosti do Božje besede se nam le ta ne bo odprla. Brez ljubeče odprtosti in zaupanja v molitvi ne bomo okušali, ne bomo zrli Božje lepote ...
     

         



1 komentar: