torek, 24. februar 2015

Ostati v ljubezni

»Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9).

Kaj pomeni »ostati« v ljubezni? Pomeni, da smo v stiku z notranjimi viri ljubezni, iz katerih lahko nenehno zajemamo. »Ostati« govori o počitku, ki nas prenavlja, o domačnosti, ki daje rodovitnost. Notranji viri so povezani s temeljnim občutjem, s temeljno gotovostjo, da smo vredni, da smo dragoceni. Vsi imamo globoko potrebo po tem občutju, da smo dragoceni, da nekaj veljamo. V Stalkerju, filmu Andreja Tarkovskega, se eden izmed protagonistov sprašuje: Briga me človeštvo. V vsem človeštvu me zanima ena sama oseba: jaz. Ali kaj veljam ali pa sem taka ničla, kot vsi ostali?”

Do te temeljne gotovosti o lastni vrednosti ne moremo priti, če izhajamo samo iz sebe. Za to potrebujemo nek »ti«. Ob nekom drugem se razvija zavest, da smo dragoceni. A kaj, če so naše izkušnje na človeški ravni samo negativne? Naše srce ni odvisno od človeškega »ti«. Gotovo, Bog nam vedno pošilja ljudi, ob katerih spoznavamo, da smo dragoceni. A je hkrati tudi res, da nam drugi človek nikoli ne more do konca izpolniti globoke potrebe po ljubljenosti, sprejetosti. Če mislimo, da je to mogoče, nas to drago stane. Le Gospod je tisti, ki lahko na najgloblji ravni poteši našo žejo po ljubezni. Zato nas vabi: »Ostanite v moji ljubezni.«


ponedeljek, 16. februar 2015

Nostalgija



Ta konec tedna se nas je v Ignacijevem domu v Ljubljani sedem "nostalgikov" zbralo ob Nostalgiji, filmu velikega ruskega režiserja Andreja Tarkovskega. Glasba, podobe, osebe iz filma so nas počasi uvajali v glavne teme tega umetniškega dela: hrepenenje, vera, luč, molitev, spreobrnjenje, žrtvovanje, človekovo poslanstvo. Film nas je močno nagovoril.

Kaj je Tarkovski želel povedati z naslovom Nostalgija? Kako je razumel to besedo? Odgovor nam ponujajo delci iz njegovih intervjujev:

»Nostalgija je neko celostno čustvo. Lahko jo čutimo, kadar ostajamo v svoji domovini in blizu ljudem, ki so nam dragi … preprosto zato, ker čutimo, da je naša duša omejena, da se ne more razširiti, kakor bi se želela. Nostalgija je občutek nemoči pred svetom, bolečina, ker ne moremo posredovati svoje duhovnosti drugim. To je zlo, ki muči glavnega junaka filma … Kadar mislim o sodobnem človeku, si ga predstavljam kot zborovskega pevca, ki odpira usta, a ne daje nobenega glasu. Pojejo vsi drugi. On samo odpira usta in si domišlja, da je dovolj, da pojejo drugi. To se dogaja zato, ker on sam ne verjame v smisel tega, kar počne. Sodobni človek živi brez upanja, brez zaupanja, da bi lahko s svojim delovanjem vplival na družbo, v kateri živi … Nostalgija je tesnoba, ki jo čutimo zaradi časa, ki je minil zaman, ker nismo bili sposobni uporabiti svojih duhovnih moči, nismo jih znali urediti in spolniti svoje dolžnosti.« 


sreda, 11. februar 2015

Znova vsako uro

  


      Aba Mojzes je vprašal aba Silvana: "Ali lahko človek začne vsak dan znova?" Starec je rekel: "Če je garač, lahko začne znova celo vsako uro."

         Kadar človek pade, (z)greši, izkuša svojo krhkost in nepopolnost, se ga pogosto lotijo misli razočaranja, obupa. Kar vse bi pustil in se umaknil. To se dogaja zaradi tega, ker smo nagnjeni k merjenju svojega duhovnega življenja. Koliko smo že zrasli, se sprašujemo in ponavadi primerjamo z drugimi. To pelje v žalost, naveličanost. Zato so stari menihi spodbujali, naj človek začne vsak dan znova. O svetem Antonu puščavniku so govorili, da je vsak dan začenjal znova. Ni gledal na dosežke, ki so mu uspeli v preteklosti, saj bi ga to vodilo v ošabnost. Tudi ni gledal na napake in slabosti, ki jih je doživljal pri sebi, saj bi ga to peljalo v obup. Raje je vsak dan govoril "danes". 

       Kakor da je danes moj prvi dan. Gospod mi daje nov dan, novo možnost, novo milost. To mi pomaga, da so stvari, ki jih delam in živim, sveže, nove, dragocene. Ali pa kakor da je danes moj zadnji dan. Tako postane vse bolj pomembno, bolj sem pozoren na ljudi, ki jih srečujem, na delo, ki ga opravljam itd. Moj prvi in zadnji dan. Blažena mati Terezija iz Kalkute je naročila sestram, naj v svojih hišah, v zakristiji, kjer se duhovnik pripravlja na sv. mašo, obesijo tale napis: "Spoštovani mašnik, sv. mašo daruj tako, kakor da je to tvoja prva, zadnja in edina maša."

        Človek torej lahko začne vsak dan znova. Pa ne samo vsak dan, celo vsako uro!


ponedeljek, 09. februar 2015

Dostojevski


Na današnji dan, 9. februarja 1881, je umrl ruski pisatelj Fjodor M. Dostojevski. V sobi, kjer je ležal na parah, sta bili na steni dve podobi Božje Matere Marije, ki ju je imel Dostojevski zelo rad in sta bili vedno v njegovi sobi. Ena je bila ruska ikona Bogorodice Priprošnjice, druga pa Raffaellova Madonna Sistina (glej sliko).

Svojevrstno je Dostojevski upodobil Božjo Mater Marijo v opisu Sonje, v romanu Zločin in kazen. Proti koncu romana je Sonja obiskovala kaznjence v Sibiriji, med katerimi je bil tudi Raskolnikov. Dostojevski opiše Sonjo takole:

Še nekega vprašanja (Raskolnikov) ni mogel rešiti: zakaj so vsi tako vzljubili Sonjo? Prilizovala se jim ni; srečevali so jo poredko, samo včasih na delu, kadar je prišla za trenutek, da ga vidi. Vendar so jo že vsi poznali in tudi vedeli, da je prišla za njim; vedeli so, kako živi in kje. Denarja jim ni dajala, kakih posebnih uslug jim ni izkazovala. Samo enkrat, o božiču, je prinesla dar za vso kaznilnico: piroge in pogače. Toda polagoma so se vzpostavili med njimi in Sonjo nekateri tesnejši stiki: pisala jim je pisma za domače in jih oddajala na pošto. Njihovi sorodniki in sorodnice, ki so prihajali v mesto, so po njihovem naročilu izročali Sonji stvari in celo denar zanje. Njihove žene in ljubice so jo poznale in hodile k njej. In kadar je prišla k Raskolnikovu na delovišče in je srečala skupino kaznjencev, ki so šli na delo, so vsi snemali kape in jo pozdravljali: »Matuška Sofja Semjonovna, mati ti naša nežna, ljubeča!« so pravili ti grobi, žigosani katoržniki temu majcenemu in suhljatemu bitju. Sonja se je smehljala in ozdravljala in vsem je bilo všeč, kadar se jim je smehljala. Všeč jim je bila celo njena hoja, obračali so se za njo, da so videli, kako hodi, in jo hvalili; hvalili so jo celo zato, ker je bila tako majhna, in jo hvalili kar tako, ne da bi vedeli zakaj. K njej so se hodili celo zdravit.

sreda, 04. februar 2015

Gledamo obraz drugega

          V molitvi postajamo osebe, bitja občestva, skupnosti. Iz posameznikov, obrnjenih samo vase, ko se "hrbet vsakega drži drugega hrbta", kakor beremo v spodnji zgodbi iz puščave, v molitvi postajamo osebe, ki "gledajo obraz drugega".
         Puščavnik oče Makarij je rekel: »Nekoč sem hodil naokrog po puščavi in sem našel lobanjo mrtveca, vrženo na tla. Sunil sem jo s palmovo vejo in lobanja mi je spregovorila. Rekel sem ji: 'Kdo si?' Lobanja je odgovorila: 'Bila sem svečenik malikov in poganskih Grkov na tem kraju. Ti pa si Makarij, duhonosec. Ob uri, ko se usmiliš teh, ki trpijo kazen, in moliš zanje, čutijo malo olajšanja.' Starec ji je rekel: 'Kolikšno je olajšanje in kakšna je kazen?' Reče mu: 'Kolikor je oddaljeno nebo od zemlje, tolikšen je ogenj pod nami, od nog do glave smo postavljeni na sredo ognja in ne gledamo z obrazom proti obrazu, temveč se hrbet vsakega drži drugega hrbta. Ko torej moliš za nas, lahko delno gledamo obraz drugega. To je olajšanje.' ...«