sreda, 08. maj 2019

Svetnik

Umrl je Jean Vanier, ustanovitelj Barke in gibanja Vera in luč. Spoznal sem ga v poznih osemdesetih, ko je prvič prišel na obisk v Slovenijo. V Stični je imel duhovne vaje. Naprošen sem bil, da ga z železniške postaje v Ljubljani peljem v Stično. Bil je že večer, ko je prispel. Na peronu me je ena izmed tistih, ki so organizirali ta dogodek, predstavila visokemu gostu (visokemu po rasti in tudi sicer). Podal mi je veliko, krepko roko in me močno stisnil k sebi, tako močno, da so me moja očala kar malce ranila na nosu. Bilo je, kot da se že dolgo poznava, da sva stara prijatelja. En objem in zdelo se mi je, da sem v trenutku spoznal njegovo veliko, lepo, nežno srce. To je svetnik, sem si mislil, ko se je (za silo) stisnil v staro katrco in sem ga (previdno) odpeljal proti Stični. "Ubogi nas učijo evangelija," je bil naslov duhovnih vaj. Takšen ubogi je bil tudi Jean Vanier. Zdaj je v Bogu in prosi za nas ...


petek, 03. maj 2019

Dolgo sem jo čakal ...

Končno. Dolgo sem jo čakal, vsaj dve leti. Zdaj je pred nami, Gorazd Kocijančič: OD TALESA DO TEBE, Apokrifna zgodovina evropske filozofije. Založba Beletrina.

Na ovitku knjige, na notranji strani, je napisano: V zbirki Od Talesa do tebe (tebe bi lahko pisali tudi z veliko začetnico, op. J.P.) ne najdemo zgolj mešanja književnih zvrsti, ampak zlitje dveh različnih polj - zgodovine filozofije in poezije. V apokrifni zgodovini evropske filozofije se prehodimo čez poltretje tisočletje filozofske misli, od antične Grčije, prek območij rimskega imperija na Bližnji vzhod, pa proti severu in nazaj do Srednje Evrope. In to po ovinkih. Pričujoča knjiga ni zbirka dejstev, pa tudi ne zgolj upesnjena interpretacija zgodovine filozofije, temveč je, kot zapiše avtor: trmasto ponavljanje teze o primatu življenjskega sveta pred teoretskimi abstrakcijami in popredmetenji. Predvsem pa je Kocijančič v njej napisal enigmatično ljubezensko pismo evropskemu mišljenju in duhovnosti, ki se jima posveča vse življenje.

Na dušek sem prebral to ljubezensko pismo. Lepo je, bogato, globoko, in seveda - enigmatično - zato se ga bom lotil znova in znova. Priporočam ga tudi vsem vam, ljubiteljem modrosti, ki jo na koncu knjige Kocijančič nagovarja in hvali:
Adoriram Te, Neustvarjeni,
čista gola Resnica, Stvariteljica
neskončnih odsevov, ki so me oplazili,
neizrekljiva Mati, presunja me trepet,
Neustvarjeni, Oče in Sin in Duh svetosti,
troje nadštevilsko v enem in eno v trojem,
raztrganje vseh logik, onstran biti,
pred vsemi mislimi in besedami,
Izvir duhov in vsega, kar ti zaznajo,
Resnica vseh svetov, ničesar ne razumem,
samo klanjam se Ti, poln zaupanja in blaženega upanja.
Amen. 
 


četrtek, 31. januar 2019

Načelo postopnosti

        
          Ideali sami po sebi niso nekaj slabega. Kaj bi bilo, če bi bili mladi ljudje brez idealov? Tudi v duhovnem življenju jih imamo, najvišje najdemo prav v evangeliju: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče ... Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil ... Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje ..." Lepi, visoki ideali, ki pa nam lahko postanejo vir nezadovoljstva in grenkobe, če se skušamo dokopati do njih s svojimi močmi, če jih vzamemo kot neke vrste moralne zahteve, kot kreposti, ki jih moramo osvojiti. Ideali so visoki, naši uspehi so skromni in mi smo razočarani. Višji ideali, manjša naša realizacija, bolj smo frustrirani. Kako iz tega? Bodimo skromnejši pri idealih, povečajmo svojo realizacijo, pa bomo spokojnejši. 
          Pri tem nam lahko pomaga tako imenovano načelo postopnosti: Radi bi ljubili in sprejemali vse ljudi, a ne gre. Ne trudimo se preveč, samo živčni bomo (in ljudje okrog nas)! Ljubímo in sprejemajmo v miru tiste ljudi, ki jih lahko, pa bomo morda dobili milost, da bomo sprejeli tudi druge. Naša molitev je lahko takšna: "Gospod, vidiš, da ne morem sprejemati vseh ljudi. Nekaj jih imam rad, precej pa je takšnih, ki jih ne morem prenašati. Naj živim v miru s prvimi, če mi boš pomagal vzljubiti druge, bom sprejel tudi te." In če na splošno težko prenašamo ljudi, če nam gredo vsi na živce? Potem imejmo radi živali, pobožajmo mačko ali psička. In če nam tudi živali niso pri srcu? Pa začnimo pri rastlinah. V veseljem zalijmo kakšno rožico, bodimo nežni z njo. Začnimo z rastlinami, morda bomo potem prišli do živali in na koncu do ljudi. Po načelu postopnosti. 
          A to načelo deluje le pod enim, zelo pomembnim pogojem - da smo namreč popolnoma iskreni pred Bogom: "Gospod, poglej, toliko zmorem, zazdaj znam biti prijazen s tole rožco. Hvala ti za to. Ko mi boš dal milost, bom vzljubil še kaj več ... Z ljudmi v glavnem živim v miru, temu ali onemu pa ne morem odpustiti. Ko mi boš podaril milost odpuščanja, bom odpustil tudi temu. Kadar in kakor se bo tebi zdelo prav, seveda ..." Taka iskrena, zaupanja polna molitev, bo prinesla mir.

četrtek, 17. januar 2019

Skušnjave

 
     Sveti Anton puščavnik, oče meništva, mi je eden najljubših svetnikov. Ves Božji je, moder in blag. Z velikim zaupanjem v Boga se je boril s skušnjavami in se jim znal upreti tudi s humorjem. Izmed njegovih modrih izrekov, ki so se ohranili, sta mi blizu prav dva, ki govorita o neizbežnosti in koristnosti skušnjav.
     Nekoč je k Atonu prišel mlad menih Pojmen, in ga vprašal, v čem je človekova veličina. Anton mu je odgovoril: "To je veliko človekovo delovanje, da dvigne svoj greh pred Božje obličje in računa s skušnjavo vse do zadnjega diha." In je dodal: "Nihče ne more priti v Božje kraljestvo, ne da bi bil skušan. Odvzemi skušnjave in nihče ne bo odrešen."
     Vredno dolgega, potrpežljivega premišljevanja ...    

ponedeljek, 31. december 2018

Ali me ljubiš?

    
     Pogreb mlade, še ne štiridesetletne žene. Vstajenjski dogodek. Velika množica vseh, ki so jo imeli radi in jim je bila blizu.
     Nekaj let po poroki, ko se mlade žene pogosto vrnejo od zdravnika z veselo novico o novem življenju, se je pokojnica vrnila z napovedjo trpljenja: rak. Štiri, pet let med domom in bolnico, med tesnobo in upanjem, v molitvi, zaupanju, utrjevanju prijateljstva in bližine z mnogimi. Čas bojev, preizkušnje, rasti v veri in izročanju Očetu, nje in njenega zvestega moža, njenih domačih. Ona, ki je sama potrebovala tolažbo, je tolažila druge. Dva dni po božiču je dotrpela.
     Med pogrebno mašo je kratko spregovoril tudi njen mož in med drugim dejal: "V času bolezni jo je Jezus vprašal: 'Ali me ljubiš?' Ona je odgovorila in vedno znova odgovarjala: 'Gospod, ti veš, da te ljubim.'"
     Te besede so se mi vtisnile v srce. Močna, globoka izpoved ljubezni. Jezus sprašuje po ljubezni v času preizkušnje, bolezni, zapuščenosti ... "Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast!" poje Visoka pesem.   

sreda, 19. december 2018

Skriti Stres

     Vsaj enkrat na mesec me pot zanese v Konzorcij, knjigarno Mladinske knjige na Slovenski cesti v Ljubljani, blizu Name. To se je zgodilo tudi včeraj. Kot ponavadi sem najprej zavil na filozofski oddelek. Nisem nek velik filozofski tip, a v družbi zaljubljencev v modrost se morda tudi mene prime kaj modrosti.
     "Dober dan."
     "Dober dan," odgovori prijazni urednik in vodnik po tem oddelku knjigarne. "A lahko kaj pomagam?" vpraša kot običajno.
     "Hvala, bom samo malo pogledal ... Pa vendar, a je kaj novega?"
     "Ja, tukaj," reče ustrežljivo in mi pokaže par najnovejših knjig, med njimi sem si zapomnil le Kako brati Kapital? Glej ga zlomka, tale bradati Karl pa spet postaja popularen," sem si mislil, ko sem se še malo razgledal po policah. Na eni je bilo vse rdečezvezdnato, kot bi bil v kakšnem muzeju marksizma.
    Stopil sem k polici, kjer so knjige Kud Logosa, tam pogosto najdem kaj dobrega. Tudi tokrat sem bil vesel njihove novosti: Maksim Spoznavalec, Kaj je krščanstvo?, izbrani kratki spisi (uvod in prevod Gorazd Kocijančič). Brez premisleka sem knjigo vzel za svojo (prej jo bom seveda še moral plačati!), saj sta mi ljuba tako avtor knjige kot prevajalec.
     Ko sem zadovoljen že odhajal, pa sem se spomnil, da je pred par tedni izšel Filozofski leskikon škofa dr. Antona Stresa. Ker leksikona ni bilo nikjer videti, sem vprašal prodajalca, če ga že imajo.
     "Seveda," je dejal in stopil k bližnjemu predalu, ga potegnil ven (videti je bilo, da so v njem površno zložene knjige, ki morda ne grejo v promet, pa jih tam hranijo), in mi izročil izvod leksikona. Precej zajetna, težka knjiga, čez 1000 strani. Malo sem jo prelistal, prebral eno zadnjih gesel Žižek Slavoj (zanimalo me je namreč, kaj moj nekdanji profesor filozofije piše o tem popularnem slovenskem filozofu).
     Leksikon sem hvaležno vrnil uredniku oddelka in ta ga je urno vrnil v tisti skrivni predal. Ko sem odhajal, me je obhajalo rahlo čudenje, neki občutek, da bi takšno filozofsko delo vendarle moralo biti na kakšnem bolj vidnem mestu. No, morda pa se v Mladinski knjigi zavedajo dragocenosti tega leksikona in ga kot neki svetopisemski kodeks iz 6. stoletja hranijo na varnem, da ga ne uniči svetloba ali neprimerna toplota.
     Kakorkoli že, v torbi sem imel Maksima Izpovedovalca (iz 6. stoletja) in bil vesel, da bom praznične dni lahko preživel tudi v njegovi družbi.

četrtek, 29. november 2018

Kaki me je rešil


     Pred časom sem na tem blogu pisal o tistem jutru, ko sem odšel k vojakom. Tam sem se odločil, da bom po končani vojski stopil k jezuitom in postal duhovnik. To se je res zgodilo. En teden po slovesu od vojaške suknje, ko smo se pri izhodu iz vojašnice tovariši soborci ganljivo "izljubili", sem vojaški red zamenjal z jezuitskim.
     Sprejela me je skupnost v Dravljah (Ljubljana). Prvi dnevi so bili težki. Zame je bilo vse novo, okolje, študij, ljudje. Zajela me je neka mučna potrtost. Le kaj ti je bilo tega treba? Mar bi ostal doma in živel v miru, mi je kljuvalo v duši. Kar domov bi se vrnil, če mi ne bi bilo nerodno. Samo en teden je revež zdržal, bi govorili sosedje (z verjetno rahlo privoščljivostjo). Takšne sramote pa že ne, bom rajši ostal, sem sklenil. Vidite, tudi častihlepnost včasih pomaga. Takrat še nisem poznal tistega pravila sv. Ignacija Lojolskega iz duhovnih vaj, v katerem pravi, naj človek v času potrtosti ne spreminja odločitev, ki jih je naredil v mirnem času. Po dveh ali treh tednih pobitosti me je eden izmed izkušenih jezuitov iz skupnosti povabil na pogovor. Po njem sem bil rešen potrtosti in dvomov glede poklica, vse do danes.
     No, poleg slavoželjnosti mi je v času te prve potrtosti pomagalo še nekaj drugega. Prvi dan po prihodu smo pri kosilu na mizo dobili kakije. Prvič v življenju sem videl ta sadež. Sprva sem se ga lotil malce previdno, potem pa z velikim užitkom. Česa tako okusnega pa še nisem jedel, se mi je zdelo. Čudovito, kot da sem prišel v obljubljeno deželo! Mislim, da sem na pravem mestu ...
     Kako dobro, o Bog, da si ustvaril kakije! Vsako jesen, vse do danes, me tolažijo, odganjajo potrtost, utrjujejo poklic ...