sobota, 30. junij 2018

Ste dovolj slabotni?


     Smo v času duhovniških posvečenj. Znani duhovni pisatelj Henri Nouwen je kandidatom za posvečenje postavil tole vprašanje: "Ste dovolj slabotni, da bi mogli biti posvečeni?" Hotel je reči: Ste že dovolj spoznali in sprejeli svojo krhkost, slabotnost, šibkost, ranljivost, da lahko postanete duhovniki? Naše vprašanje bi bilo verjetno prav nasprotno: Ste dovolj močni za to službo?
     V ozadju Nouwenovega vprašanja je verjetno še nekaj drugih: Ste se preizkusili v duhovnem boju? Poznate skušnjave, padce, neuspehe, potrtost? Ste že bolj domači s svojimi strastmi, neurejenimi nagnjenji? Kadar padete v greh, ali se znate kolikor toliko hitro pobrati? Ali znate o svoji šibkosti pripovedovati Gospodu, brez obsojanja sebe ali drugih? Vam je blizu Kristusova beseda apostolu Pavlu: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabostnosti"? Vam uspeva na vašo krhkost gledati tudi s kančkom humorja?
     Blag, usmiljen pogled nase in na lastno slabotnost je sad naše rasti v zaupljivem, domačem odnosu z Gospodom. Je sad utrjevanja našega dostojanstva in istovetnosti, sad ukoreninjenosti in utemeljenosti v Kristusovi ljubezni (prim. Ef 3,17).
     Te ukoreninjenosti želimo tudi štirim jezuitskim novomašnikom, Roku, Benjaminu, Egonu in Marku, ki so bili posvečeni pred tremi dnevi. Kot kaže, so že dovolj slabotni ...

 

nedelja, 24. junij 2018

Lepo je biti Janez

    
     "Janez je njegovo ime," je dejal oče Zaharija ob rojstvu svojega sina Janeza Krstnika, čigar rojstvo praznujemo danes. Ker je bilo ob mojem rojstvu rečeno nekaj podobnega, mi je seveda odlomek o rojstvu Jezusovega predhodnika posebej všeč (Lk 1,57-66). V Lukovem opisu dogodka prevladuje veselje, posebno pozornost pa zaslužita dva izraza čustev, ki sta se rodila med sorodniki in sosedi, navzočimi v tem prizoru. To sta čudenje in strah. 
     Čudenje in strah (ne gre za strah, ki človeka hromi, temveč za neke vrste strahospoštovanje, ko se zgodi nekaj skrivnostnega, ko človek zasluti, da je na delu skrivnostna Božja roka; vedno, ko se v Svetem pismu razodene skrivnostni in sveti Bog, človeka prevzame takšen strah ...). Čudenje in strah je ozračje, ki naj bi nas prevzelo vedno, kadar se posvetimo Božji besedi. Mar ne pravi Bog po preroku Izaiju: "Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo" (Iz 66,2)? Če se ob poslušanju Božje besede v nas ne rodi nekaj čudenja in strahu, smo lahko prepričani, da Beseda ni prišla do srca, temveč ostala le v glavi, nerodovitna.
     Ime Janez pomeni: Bog je razodel svojo dobroto, svojo ljubezen in zvestobo. In dobri, ljubeči, zvesti Bog je Bog, ki preseneča, ki spravlja v čudenje in v duši prebuja strahospoštovanje. Zato je lepo biti Janez! Vsi smo malo Janezi ...

nedelja, 27. maj 2018

Himna molčeča

     V teh dneh sem hranil svojo dušo s tole čudovito pesmijo/molitvijo sv. Gregorja iz Nazianza (329-389). Kakšna globina in lepota! Za vse bogoiskatelje ...

O Ti, ki si onkraj vsega - saj kako bi Te smel opevati drugače?
Kako naj Te beseda hvali? - saj nisi izrekljiv z nobeno besedo.
Kako naj Te um dojame? - saj nisi spoznaten za noben um.
Edini Neizrekljivi - ker si rodil vse izrekljivo.
Edini Nespoznatni - ker si rodil vse spoznatno.
Vse, kar govori in ne govori, Ti kliče.
Vse, kar misli in ne misli, Te slavi.
Ker vse skupaj hrepeni, skupaj trpi porodno bol - zaradi Tebe.
Tebe vse moli, Tebi vse, kar je spoznalo znamenje Tvoje,
     prepeva himno molčečo.
Zaradi Tebe vse vztraja, zaradi Tebe se giblje,
     smoter vsega si Ti, Eden in Vse in Nihče,
     nisi ne Eno ne Vse - Vseimni,
     kako naj Te imenujem, edini Nepoimenljivi?
Kateri nebeški um lahko prodre skozi nebeška zagrinjala
     nad meglicami?
Bodi milostljiv, o Ti onkraj vsega,
     saj kako bi Te smel opevati drugače!

(v: Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Celje 1996, str. 150)

sreda, 23. maj 2018

Gorje mi!

     "Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami,
prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami ...!" (Izaija 6,5)


ponedeljek, 30. april 2018

Kdor ljubi ljudi, ljubi tudi njihovo veselje


          "Kdor ljubi ljudi, ljubi tudi njihovo veselje," je zapisal Dostojevski. Kako težko se je veseliti z veselimi! To je bila težava prvega Adamovega potomca Kajna. Ni se mogel veseliti, da je Bog sprejel daritev njegovega brata Abela. Ni ljubil bratovega veselja ...
          Zavist, nevoščjivost, ljubosumnost - tri imena za čutenje, ki se tako pogosto prebuja v nas. Zaradi primerjanja z drugimi. Kdo je večji, pametnejši, močnejši, lepši? S tem vprašanjem so se pogosto ukvarjali tudi Jezusovi učenci, celo med zadnjo večerjo ...
          Če gre drugemu dobro, sem žalosten, ker meni ne gre tako dobro. Če drugi kaj lepega doživi, me razjeda zavist, ker se mi zdi, da sem za nekaj prikrajšan. Če se drugi veseli, mu zavidam njegovo veselje, ker ga nimam tudi jaz ...
           Delamo napačno sodbo. Kakor Kajn: Če Bog ljubi brata Abela, mene ne ljubi. Ubil bom brata, pa bo vsa ljubezen zame. Zavist je vedno posledica napačne sodbe, ki jo naredimo v sebi o sebi ...
          Prilika o čebulici, ki jo najdemo v Bratih Karamazovih, iz katerih je vzet tudi uvodni navedek, med drugim govori tudi o zavisti. Prisluhnimo.
          Nekoč je živela neka babnica, hudobna, da ji ni bilo para, in je umrla. V svojem življenju ni naredila niti enega dobrega dela. Zgrabili so jo hudiči in jo vrgli v ognjeno jezero. Njen angel varuh je stal zraven in razmišljal: "Ko bi se le spomnil kakšnega njenega dobrega dela in ga povedal Bogu." Spomnil se ga je in rekel Bogu: "Na vrtu je izpulila čebulico in jo dala baračici." In Bog mu je odgovoril: "Potem pa vzemi to čebulico in jo pomoli babi v jezero. Naj se je oprime in se izvleče. Če jo izvlečeš iz jezera, naj pride v raj, če se bo pa čebulica pretrgala, naj ostane tam, kjer je." Angel je stekel k babnici, ji pomolil čebulico in rekel: "Na, baba, primi se in se potegni ven." Začel jo je previdno vleči in jo je že skoraj vso izvlekel, toda ko so drugi grešniki v jezeru videli, da jo vlečejo ven, so se je začeli vsi oprijemati, da bi z njo vred izvlekli tudi njih. Ampak babnica je bila sila hudobna in jih je začela brcati z nogami: "Mene vleče ven, ne pa vas, to je moja čebulica in ne vaša." In takoj ko je to rekla, se je čebulica utrgala. Babnica je padla v jezero in gori tam še dandanes. Angel pa je zajokal in odšel. 

petek, 27. april 2018

Stojte pokončno


          Jordan B. Peterson, kanadski psiholog, v tem času eden najbolj priljubljenih in prodornih mislecev, je v začetku leta izdal 12 PRAVIL ZA ŽIVLJENJE, protistrup za kaos. V teh dneh je delo v prevodu izšlo pri Družini. V prvem pravilu, ki se glasi Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni, so v glavni vlogi jastogi. Ti prebivalci morskega dna so živeli že pred 350 milijoni let (no, kakšno leto več ali manj). Med njimi, posebej med samci, je značilen boj za ozemlje. Kdor zmaga (in v boju znajo biti precej kruti), ima od tega obilo koristi: oblast, mir, obilo oboževalk. Njegova drža je pokončna, zmagoslavna. Nasprotno se poraženci skrijejo nekam med skalovnje, se stisnejo vase in žalostno objokujejo svojo usodo žrtve.
          Tudi ljudje, kadar smo poraženi, ravnamo podobno kot jastog, ki je izgubil boj. Naša drža se povesi, gledamo v tla. Počutimo se ogrožene, prizadete, tesnobne in šibke. V takih razmerah ne moremo nuditi boja, ki ga življenje zahteva. Imamo manj samozaupanja, več izpostavljenosti stresu, manj veselja, več bolečine, tesnobe, bolezni, krajše življenje ... Sprejmemo vlogo žrtve in se ji zlepa ne odpovemo.
          Avtor sprašuje: Če smo poraženci, ali moramo poraženci tudi ostati? In svetuje: Začnite z držo telesa, obraza. Postavite se pokončno, vzravnano. Mi nismo samo telo. Stati pokončno pomeni sprejeti izziv in breme življenja. Odzovite se na izziv, namesto da bi se pripravljali na katastrofo. Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni sprejemati strašansko odgovornost življenja, s široko odprtimi očmi.
          Ob branju teh misli Petersona mi je prišlo na misel, da smo kristjani zmagovalci, pokončna bitja. Vsekakor bi to morali biti. S Kristusom smo vstali, premagali smrt - najhujšega sovražnika. Pokončna drža je znamenje vstajenja. Vzhodni kristjani v velikonočnem času ne smejo moliti kleče temveč vedno stoje. Pokončna drža je znamenje našega krsta, znamenje dostojanstva, ki smo ga prejeli. Vstajenjski dogodek in naš krst, s katerim smo vraščeni v vstalega Kristusa, nam daje vrednost Božjih otrok. Božji izvoljenci smo, sveti in ljubljeni, pravi apostol Pavel. Prvi kristjani - o tem beremo v Apostolskih delih in spisih prvih krščanskih stoletij, posebej o mučeništvu - so se močno zavedali tega svojega dostojanstva. Ni jih bilo strah umirati za svobodo, ki jim jo je prinesel Kristus.
          Kot zmagovalci lahko torej v sebi gojimo zmagovalno miselnost. A ne kot jastogi, ki kot zmagovalci gospodujejo nad drugimi in uveljavljajo svojo moč in oblast. Smo zmagovalci, da bi mogli služiti bratom in sestram, da bi imeli za brate in sestre tudi tiste, ki nas sovražijo.
          Stojmo torej pokončno in z vzravnanimi rameni. 

sobota, 31. marec 2018

Raj v peklu


     Veliki ruski pisatelj Fjodor Dostojevski je bil zaradi mladostnega spogledovanja s takratnimi   revolucionarnimi idejami obsojen na štiriletno zaporno kazen v sibirskih stepah. Po prestani kazni je spomine na tisti čas strnil v romanu Zapiski iz mrtvega doma. V njem je upodobljeno življenje zapornikov, kakor ga je doživel Dostojevski.
     V devetem delu romana je avtor opisal, kako so se zaporniki kopali. Prvič je bil med njimi tudi on. Zaporniški tovariš Petrov se je dobrohotno ponudil, da mu bo pomagal pri tem za novinca zahtevnem opravilu. Dogajanje v kopališču, kjer se je naenkrat gnetlo okrog sto zapornikov, je bilo peklensko. Med drugim beremo: "Paro so dodajali vsak trenutek. To že ni bila več vročina; to je bil pekel. Vse je rjovelo in se krahljalo, sto verig je rožljalo, ko so se valjale po tleh ... Nekateri so se zapletli v sosedove verige, ko so hoteli kam naprej, obenem pa trkali s svojimi po glavah tistih, ki so sedeli pod njimi; padali so, preklinjali in potegovali ujete za seboj. Blato se je razlivalo na vse strani. Vsi so bili v nekakšni pijanosti, v nekakšni duševni razburjenosti; slišati je bilo cviljenje in vpitje ... Prišlo mi je na misel, da bo v peklu, če pridemo kdaj vsi skupaj vanj, najbrž precej podobno temule kopališču. Ni me strpelo, da ne bi tega domisleka povedal Petrovu; ta se je samo ozrl okoli sebe in še naprej molčal."
    Takoj zatem se je zgodilo nekaj lepega. Takole piše Dostojevski: "Petrov je dejal, da me bo umil od nog do glave, tako 'da boste popolnoma čisti,' in me strašno naganjal, naj se grem parit. Vendar si tega le nisem upal. Petrov me je vsega natrl z milom. 'Zdaj pa vam umijem nožice,' je rekel nazadnje. Hotel sem mu že reči, da si  jih tudi sam lahko umijem, vendar mu le nisem ugovarjal, temveč sem se popolnoma prepustil njegovi volji. V pomanjševalnici 'nožice' prav gotovo ni bilo čutiti niti senčice hlapčevstva; Petrov kratko in malo ni mogel mojim nogam reči noge, najbrž zato ne, ker so imeli drugi, pravi ljudje - noge, jaz pa kvečjemu nožice."
     Med kopanjem zapornikov, sredi pekla - kakor to dogajanje opiše Dostojevski -, se zgodi ta obred umivanja nog, ki spominja na Jezusovo zadnjo večerjo. Izbira imena Petrov ni slučajna. Božje kraljestvo, lepota ljubezni, se razodene sredi pekla. Raba pomanjševalnice "nožice" pa kaže na pravoslavno ikono Jezusovega umivanja nog, na kateri so učenci res videti kot otroci in so njihove noge res nožice.
    Raj v peklu ...