ponedeljek, 18. november 2019

Golob ali vrana

          Puščavnik oče Niketas je pripovedoval o dveh bratih, ki sta sklenila, da bosta živela skupaj. Prvi je sam pri sebi sklenil: "Če bo moj brat kaj želel, mu bom ustregel." Prav tako je sklenil tudi drugi: "Uresničil bom voljo svojega brata." In mnogo let sta živela v veliki ljubezni. Ko je sovražnik to videl, je šel, da bi ju ločil. Postavil se je na vhodna vrata in se enemu pokazal kot golob, drugemu pa kot vrana. Tedaj je prvi rekel: "Ali vidiš tega goloba?" Drugi pa je dejal: "To je vendar vrana!" In začela sta se prepirati ter sta ugovarjala drug drugemu; nato sta se dvignila in se stepla do krvi v največje sovražnikovo veselje; nato sta se ločila. Po treh dneh sta šla vase, se spametovala, se vrgla drug drugemu k nogam in potem oba priznala, da je vsak od njiju mislil, da je bilo to, kar sta videla, pač neki ptič. Spoznala sta sovražnikovo skušnjavo in ostala tako do konca življenja, ne da bi se ločila.

           Vse, kar vemo o očetu Niketasu, je tale simpatična zgodbica o dveh bratih. Golob ali vrana? Sovražnik ima lahko delo, kajne? Med nas prinaša razdor in delitve, ker na stvari gledamo različno in trmasto vztrajamo pri svojem videnju. Na vseh področjih, začenši s perutnino. Težko se spametujemo in priznamo, da smo pač videli nekega ptiča ... No, kaj vidite spodaj na sliki? Mar ni golob? ...


nedelja, 10. november 2019

Na sedlu

          Nekajkrat na leto grem maševat na Šmarno goro. Ponavadi v nedeljah. Tudi danes sem šel. Na goro se povzpnem iz Zavrha, mimo domačije Jakoba Aljaža (lažja, bolj položna pot - za nas, osivele). Počasno vzpenjanje me vedno napolni z blago, tiho radostjo, ki je tudi običajne misli na skorajšnjo pridigo ne zmotijo.
          Neko posebno razpoloženje pa se prebudi v mojem srcu, ko že pošteno zadihan in oznojen pridem na šmarnogorsko sedlo (slika spodaj). Belomakadamska cesta mi prebudi spomine na mojo domačo vas, na čas bosonogega in kratkohlačnega otroštva, ko smo otroci tekali po takšni beli cesti, med rumenimi kmečkimi hišami, brezskrbni, ko je bilo še vse življenje pred nami, ko je bilo še vse mogoče ... O, kako rad bi se kdaj vrnil v tisti dragoceni, nikdar pozabljeni čas! Da bi spet videl razposajene obraze naše vaške tovarišije, da bi znova vonjal in okušal prelesti tistega raja pod kamniškimi planinami ... Spomini, tolažba, nostalgija ...
          Potem pa na vrhu, v Marijinem svetišču, Spomin nad spomini: "Vzemite in jejte ..."

 

torek, 15. oktober 2019

Ne videti hudobije drugih

          "Obstajajo tri vrline, ki vedno razsvetljujejo um: ne videti hudobije drugih, mirno prenašati, kar se zgodi in delati dobro tistim, ki delajo zlo," sta v Filokaliji (zbirki spisov o askezi, molitvi in čuječnosti) zapisala Kalist in Ignacij (11. in 12. stoletje).
          Misel, ki sta si jo avtorja sposodila pri svetem Izaku Sirskem (7. stoletje), je vsekakor nastala po navdihu Jezusovega govora na gori (prim. Mt 5-7), v katerem Jezus spodbuja, naj ne gledamo iveri (se pravi hudobije) v očesu svojega brata, naj molimo za tiste, ki nas sovražijo, naj delamo dobro tistim, ki nam delajo zlo, naj govorimo dobro o tistih, ki o nas govorijo slabo in podobno. 
          Kako ne videti hudobije drugih? Ali je to sploh mogoče? O puščavniku svetem Makariju Velikem so pripovedovali, da "je postal, kakor je pisano, Bog na zemlji (prim. Ps 82,6); kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je oče Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in ki je o njih slišal, kot da ne bi slišal." Njegovo srce je bilo čisto in po besedah apostola Pavla je čistim vse čisto (prim. Tit 1,15). Seveda je Makarij opazil slabosti in zlo drugih, vendar je do njih gojil usmiljenje in ljubezen, ki je bila podobna božji. Po besedah drugega puščavnika, Evagrija Pontskega, se je Makarij imel "za enega z vsemi, saj je bil prepričan, da v vsakem neprestano vidi samega sebe". Grehe, ki jih je videl pri drugih, je vzel za svoje in v skesanosti jokal nad njimi. In takšna drža srca razveseljuje Božje srce.
          Naj povedano osvetlim s primerom, ki sem ga slišal pred kratkim: Oče in mati imata več otrok in eden izmed njih je lahko bolj težaven, naporen, samosvoj ... Iz šole (od učitelja ali ravnateljice) dobita sporočilo: "Vaš otrok je nemogoč, nič ni z njim." To ju seveda razžalosti. A sporočilo iz šole je lahko tudi drugačno: "Vaš otrok je nemogoč. A danes sem se pogovoril/a z njim in zdi se mi, da se bodo stvari izboljšale." Takšno sporočilo starše pomiri in lahko celo razveseli, saj vidijo, da njunega težavnega otroka ljudje sprejemajo in mu skušajo z ljubeznijo pomagati. Podobno je pri Bogu: Vsi smo njegovi otroci. Ko eden izmed nas greši, ko postane nemogoč, a ga bližnji kljub temu sprejemajo, ne obsojajo in so dobri do njega - torej na nek način ne vidijo njegove hudobije -, je Bogu to v neizmerno veselje, saj vidi, da so njegovi otroci dobri do tistega težavnega otroka. To pomeni ne videti hudobije drugih in po zgledu Makarija pokrivati slabosti, ki jih vidimo, kot bi jih ne videli. Če že mi, ki smo grešniki, sprejemamo in ljubimo bližnjega, ki greši, koliko bolj ga bo nebeški Oče sprejemal in ljubil v svojem neizmernem usmiljenju! 


petek, 11. oktober 2019

Kot bi se dotikal bližine

          Pred nekaj meseci sem v svojem blogu napisal, kako sem se razveselil izzida pesniške zbirke Gorazda Kocijančiča Od Talesa do tebe, apokrifne zgodovine evropske filozofije. Štirikrat sem jo že prebral, za prvi vtis. Bogato, globoko, okusno branje o ljubezni do modrosti, o skrivnostnem človeškem duhu in seveda, o Skrivnosti sami. Med drugimi sem se ustavil ob treh mislih, o katerih nekaj besed (poudarki so moji):

          Prva je iz pesnitve o Justinu, filozofu in mučencu (str. 78). Govori Junij Rustik, rimski prefekt, ki se je pripravljal, da Justina muči in usmrti. Med drugim pravi: "Zato mi gre ta starec hudo na živce, / lažnivo zamotan v filozofski plašč. / Kar koli ga vprašam, zašepeta: 'Jezus.' / In to ne kot željo in priznanje napake, / kot krik pred molkom, klicanje izmišljenega, / ampak kot bi se dotikal bližine." Ta zadnji verz se me je dotaknil, "kot bi se dotikal bližine". Rimski uradnik je v Justinovem šepetanju imena Jezus prepoznal resničnost Boga, v katerega mučenec veruje in h kateremu moli. Tako moli, kot bi se dotikal Njegove bližine. To tudi v meni prebuja žejo po molitvi, po dotiku bližine Gospoda.
          Druga misel je iz zapisa o Viljemu iz Occama (str. 148). Tokrat govori njegov učenec: "Ne tolaži se zato z ničem. Vsemogočni zmore vse, zanj ni meja in ne pravil. Pred Njim te je zato premalo groza in premalo te navdaja s srečo." Pred skrivnostnim Bogom nas je premalo groza, se pravi, da ga premalo vzamemo resno, premalo nas pretrese, v smislu besede, ki jo je Bog govoril po  preroku Izaiju: "Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo." Ne gre za nek servilni strah, temveč za držo strahospoštovanja pred Bogom, držo, ki je začetek modrosti. Pred Njim nas je premalo groza in premalo nas navdaja s srečo. Naše hrepenenje po Bogu ne more nikoli biti zadovoljeno, naše želje nikoli nasičene. Bog je skrivnost, ki ji nikoli ne moremo priti do dna, je ljubezen, ki je nikoli ne moremo vse okusiti in izčrpati. Prehitro se zadovoljimo z nekim površinskim odnosom z Bogom, ne gremo v globino, premalo nas navdaja s srečo.
          In še tretja misel, iz Kocijančičeve pesmi, namenjene Marsiliju Ficinu (str. 154), odpadlemu duhovniku, ki se je vrgel v filozofijo. V pesmi Marsilija s trdo besedo izziva Girolamo Savonarola: "Zagonil si biser, zapravil si zaklad. Ne govori mi o erosu in lepoti. Človeško lepoto vidiš prej, kot jo ljubiš, Božjo pa moraš že ljubiti, če jo želiš uzreti." Človek, ki se Skrivnosti ne približuje z ljubeznijo, je ne bo okusil. Brez dobrohotnosti in naklonjenosti do Božje besede se nam le ta ne bo odprla. Brez ljubeče odprtosti in zaupanja v molitvi ne bomo okušali, ne bomo zrli Božje lepote ...
     

         



ponedeljek, 02. september 2019

Hudič o vstajenju

     Tine Hribar, eden prepoznavnejših slovenskih filozofov, je v začetku tega leta izdal tretji, zadnji del knjige z naslovom Nesmrtnost in neumrljivost. Gre za obsežno delo (okrog tisoč strani), v katerem se avtor sprehodi skozi tri tisoč let zgodovine, od začetkov grške (in še kakšne druge) filozofije do danes. Knjige nisem bral, le nekaj strani drugega dela, ki sem ga kupil, pa še uvod v prvi del in sklepno besedo zadnje knjige sem prelistal v knjigarni. V uvodu in sklepu sem bil pozoren na navedek iz Dostojevskega, ki ga avtor zapiše brez kakšnega posebnega komentarja, pravi le, da so besede Dostojevskega preroške za 20. stoletje. Citat je iz Bratov Karamazovih:
"Vsak bo spoznal, da je ves smrten, brez vstajenja, ter bo sprejel smrt ponosno in mirno, tako kot bog. Iz ponosa bo razumel, da nima kaj godrnjati, ker je njegovo življenje le trenutek, in bo svojega brata vzljubil že brez kakršnega koli plačila. Ljubezen bo zadovoljevala samo trenutek življenja, toda že samo zavedanje njegove trenutnosti bo njen ogenj okrepilo za toliko, kolikor se je prej raztekala v upih na neskončo posmrtno življenje."
     Zdi se mi (nisem sicer čisto prepričan), da so zaključki našega filozofa glede nesmrtnosti in neumrljivosti podobni tej misli Dostojevskega. A povedati je treba, da je Dostojevski te besede položil v usta hudiču, ki je proti konca romana še zadnjič obiskal Ivana Karamazova, nevernega upornika. Pa še hudič ni govoril nekaj svojega, temveč je Ivanu, v zabavljivem in ironičnem tonu, ponavljal njegove lastne besede izpred nekaj časa.
     Mislim, da je imel Dostojevski o vstajenju in nesmrtnosti povsem drugačno prepričanje kot "njegov" Ivan. Ko je bil Fjodor še mlad in je simpatiziral z novimi, naprednimi (revolucionarnimi) gibanji, je bil s skupinico somišljenikov obsojen na smrt. Pet minut pred usmrtitvijo - ki se potem ni zgodila - je zaklical svojemu tovarišu Spešnevu: "Nous serons avec le Christ (s Kristusom bomo zmagali)!!?" Spešnev je odgovoril hladno in v odgovoru skoraj poosebil svoj dvom in svoje pomanjkanje vere: "Un peu de poussière (kupček pepela)." Od tega trenutka do konca svojega življenja je Dostojevski skušal pokazati, da po smrti ne bomo le kupček pepela, temveč da obstaja vstajenje in nesmrtnost. Vsi njegovi veliki romani govorijo o tem.
     S temo o vstajenju se tako konča njegov zadnji roman, Bratje Karamazovi. Aljoša, najmlajši Karamazov, in njegovi prijatelji "šolarji" so se zbrali na pogrebu malega Iljušečka. Preden so se odpravili na pogrebščino, je imel Aljoša zanje ganljiv poslovilni govor. Na koncu je Kolja, vodilni izmed dečkov, vzkliknil:
     "Karamazov! Ali religija res uči, da bomo vsi vstali od mrtvih, oživeli in spet videli drug drugega, pa tudi vse druge, tudi Iljušečko?"
     "Gotovo bomo vstali, gotovo se bomo videli in veselo drug drugemu povedali vse, kar je bilo," je na pol v smehu, na pol v navdušenju odgovoril Aljoša.
    
     Te besede o vstajenju so zadnje besede velikega Dostojevskega, njegov credo.
 

petek, 23. avgust 2019

Težko se je predati ljubezni

     Težko se je predati ljubezni, pogosto jo je težko sprejeti. Človeka je strah sprejeti ljubezen, ker se boji vezi, odvisnosti, boji se izgubiti svobodo.
     V Žrtvovanju, zadnjem filmu Andreja Tarkovskega, je to misel izrazila Adelaide, žena glavnega junaka Aleksandra. Iz njenega izkustva razočaranja v zakonu je v trenutku krize prišla tale izpoved: "Oh, ljubi Bog! Zakaj vedno počnemo vse nasprotno od naših želja? Vedno. Ljubila sem enega moškega... in se poročila z drugim. Zakaj? ... Ne. Mislim, da zdaj vem. Preprosto si ne želimo, da bi bili odvisni od kogarkoli. (...) Iz nekega razloga sem se vedno upirala. Borila sem se proti nečemu. Branila sem se, kot bi imela v sebi nekoga, ki mi govori: 'Nikomur se ne predaj ... z ničemer se ne strinjaj ... sicer boš umrla!' Ljubi Bog, kako neumni smo! Da. Končno razumem, čeprav je malce pozno."
     Bojimo se sprejeti ljubezen in se ji predati - ljubezen, ki prihaja od človeka in ljubezen od Boga. Človeška je resda krhka, hitro lahko postane posesivna, domišljava, zahtevajoča. A Božja nikoli. Nikoli ne zasužnji. Vez, ki jo ustvari Božja ljubezen, je vedno osvobajajoča, nežna, blaga. Ni se je treba bati, ničesar nam ne bo vzela, lahko se ji prepustimo. "Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega ..."

                                          iz filma Žrtvovanje

sreda, 08. maj 2019

Svetnik

Umrl je Jean Vanier, ustanovitelj Barke in gibanja Vera in luč. Spoznal sem ga v poznih osemdesetih, ko je prvič prišel na obisk v Slovenijo. V Stični je imel duhovne vaje. Naprošen sem bil, da ga z železniške postaje v Ljubljani peljem v Stično. Bil je že večer, ko je prispel. Na peronu me je ena izmed tistih, ki so organizirali ta dogodek, predstavila visokemu gostu (visokemu po rasti in tudi sicer). Podal mi je veliko, krepko roko in me močno stisnil k sebi, tako močno, da so me moja očala kar malce ranila na nosu. Bilo je, kot da se že dolgo poznava, da sva stara prijatelja. En objem in zdelo se mi je, da sem v trenutku spoznal njegovo veliko, lepo, nežno srce. To je svetnik, sem si mislil, ko se je (za silo) stisnil v staro katrco in sem ga (previdno) odpeljal proti Stični. "Ubogi nas učijo evangelija," je bil naslov duhovnih vaj. Takšen ubogi je bil tudi Jean Vanier. Zdaj je v Bogu in prosi za nas ...