četrtek, 08. oktober 2020

Je lepota v Sodomi?

          Včeraj (sreda, 7. oktober 2020) smo v Ignacijevem domu duhovnosti začeli z duhovnimi večeri ob Dostojevskem. Naslov večerov je SVET BO REŠILA LEPOTA, zato je bil prvi večer posvečen prav temi o lepoti. V odlomku iz romana Bratje Karamazovi, ki ga je na listu prejel vsak udeleženec, je del izpovedi Mitje, najstarejšega izmed bratov, ki jo je zaupal najmlajšemu Aljoši, novincu v samostanu. Mitja je človek velikih strasti in notranjih nasprotij, v nenehnem boju med plemenitostjo in padanjem v brezno strasti in greha. Poglejmo, kaj je povedal o skrivnostni lepoti:

           »Žužek tone v sladostrastju!

           Jaz, brat, sem ta žužek, to je rečeno prav o meni. In vsi mi, Karamazovi, smo takšni, tudi v tebi, angelu, živi ta žužek in bo v tvoji krvi rodil viharje. To so viharji, kajti sladostrastje je vihar, več kot vihar! Lepota je nekaj strašnega in grozljivega! Strašna je zato, ker se je ne da opredeliti, opredeliti se je pa ne da zato, ker nam je Bog zastavil same uganke. Tukaj se stikajo bregovi in vsa protislovja živijo skupaj. Jaz, brat, sem zelo neizobražen, ampak o tem sem veliko razmišljal. Strašno veliko je skrivnosti! Preveč ugank muči človeka na svetu. Razvozlavaj jih, kakor veš in znaš, in zlezi suh iz vode. Lepota! Pri tem pa ne morem prenesti, da včasih kak človek, celo tak z najplemenitejšim srcem in vzvišenim umom, začne z idealom Madone, konča pa s sodomskim idealom. Še grozljivejše je, če kdo, ki že ima v duši sodomski ideal, ne zanikuje tudi Madoninega ter mu od njega srce gori in mu resnično gori, tako kot v nedolžnih mladih letih. Ja, človek je širok, celo preširok, jaz bi ga zožil. Vrag naj ve, kako je z vsem tem! To, kar se razumu zdi sramotno, je za srce ena sama lepota. Je lepota v Sodomi? Verjemi mi, da se za veliko večino ljudi skriva prav v Sodomi - si poznal to skrivnost ali ne? Grozljivo je to, da je lepota ne samo strašna, ampak tudi skrivnostna. Tukaj se hudič bojuje z Bogom in bojišče so človeška srca.«

          Po prebranem odlomku in kratki razlagi smo nekaj časa ostali v tišini, potem pa je vsakdo lahko podelil svoj odmev, kar ga je nagovorilo. Razmišljali smo o mnogih ugankah, ki nam jih je zastavil Bog. O protislovjih, ki jih doživljamo v sebi, v svetu, v Cerkvi. Pogosto nam je težko sprejemati ta protislovja, to širino človeka, ki hrepeni po idealu Madone (tj. po lepem, dobrem, plemenitem), pa ga hkrati vleče v sodomski ideal (v ogenj strasti in greha). Kakor Mitja v odlomku bi tudi današnja družba rada zožila človeka, mu odvzela ta protislovja. In končno: Je lepota v Sodomi? Za veliko večino ljudi se skriva prav v Sodomi, pravi Mitja. Težava je v tem, ker se skriva, težko jo je odkriti. Umetnost je tista, ki zna odkrivati to lepoto, ki naredi stvari lepe.
          Nekaj lepega, tolažečega, je ostalo tudi v naših srcih, ko smo se poslovili.

-------------------
Naslednje srečanje bo 21. oktobra ob 18.30, tretjo sredo v mesecu. Lepo vabljeni!



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

sobota, 08. avgust 2020

Kakšna globina ljubezni!

          Sv. Pavel je v pismu Rimljanom, v tistem delu, v katerem govori o svojih rojakih in o upanju, da se tudi oni spreobrnejo h Kristusu, zapisal: "V svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu" (Rim 9,2-3). Pavel, ki je ljubil Kristusa nad vse in malo prej zapisal, da nas nič ne more ločiti od njegove ljubezni, je zdaj pripravljen biti ločen od Kristusa, samo da bi bili njegovi rojaki deležni daru odrešenja. Kakšna nezaslišana želja, kako globoko seže ljubezen!
          Podobno ljubezen je izrazil neki drugi judovski rabin, mnogo stoletij pozneje, ko je molil takole: "Gospod, ti veš, kakšen grešnik sem; nebes si ne zaslužim, nisem vreden prebivati s svetniki v tvoji slavi. A da bi šel v pekel, da bi bival v družbi z ubijalci, kriminalci in podobnimi, to pa tudi ne gre. Saj sem vendarle ustvarjen po tvoji podobi. Veš, kaj naredi? Vse, ki so v peklu, vzemi k sebi v nebesa, potem pa mene pošlji v pekel." Kakšna nesebična molitev! Prava podoba Božje ljubezni na zemlji.


petek, 05. junij 2020

Goreče srce

          "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?" sta svoje doživetje s poti ubesedila učenca v Emavsu, potem ko sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha.
          Pomembno je, da si podobnega doživetja zaželimo oz. izprosimo tudi mi, kadar koli se približamo Božji besedi. Gre za to, da ne pozabimo na dramatični vidik Besede, če lahko tako rečemo. Običajno smo pozorni samo na vsebino in tako Beseda pride le v glavo, v razum, v našo misel. Premišljujemo, kako naj ravnamo, kaj smemo in ne smemo, kakšno naj bo naše etično delovanje. A glava, naj bo še tako bistra, ne more dati tistega goriva, ki bi ogrelo srce. Naše srce pa potrebuje prav to, namreč da se ob Besedi vname, da zagori. Če se srce ne vžge, se kaj bistvenega v nas ne bo zgodilo.
          Vse besede, ki jih poslušamo, moramo poslušati znotraj nekega odnosa. Le tako lahko  spregovorijo srcu. Če tega ni, bodo besede le sporočila, podatki, napotki, ki pa ne ogrejejo srca in ne ustvarjajo povezanosti, občestva, ljubečega odnosa. In naše srce potrebuje odnos, zaupljivo bližino. Če vse to velja za naše medčloveške odnose, koliko bolj velja za naš odnos z Bogom.
          Včasih se ta dramatični vidik Božje besede izgubi pri prevodu. Še pogosteje pa smo enostavno pred nalogo, da dolgo, vztrajno in potrpežljivo poslušamo Besedo ter tako začutimo ton, s katerim je izgovorjena. Ton besede, barva glasu, odtenki in poudarki izgovorjenega, bodo Besedi dali tisto dramatičnost, ki bo ogrela naše srce in ustvarila zaupljiv odnos.

          Gospod, naj zagori naše srce, ko nam boš spregovoril!



 

sobota, 09. maj 2020

Razkolniki

          V teh dneh sem prebral monografijo Slovenski razkol avtorja Jožeta Možine. Od prve do zadnje črke, ničesar nisem želel izpustiti, nobene podrobnosti, nobenega datuma in kraja, nobenega imena.  Z nekim strahospoštovanjem sem pristopil k temu zajetnemu delu, z željo po očiščenju in zdravljenju vojne travme, s katero je obremenjeno tudi moje srce. Z občutki ganjenosti, sočutja, tudi groze, sem sledil ljudem, krajem in dogodkom, ki so tako globoko zaznamovali in razdelili naš narod. Toliko trpljenja. Najbolj pretresejo poročila o pobojih, o likvidacijah. Na Streliški, na Ulici talcev (čisto blizu naše cerkve sv. Jožefa, kjer živim zdaj), v Polhograjskih Dolomitih, na Bloški planoti, v Velikih Laščah ... Umori družin, mladih deklet, otrok ... Oče in hčerka na parah ... Slovenec že mori Slovenca, brata ... Tudi jaz sem tam, s svojo jezo, sovraštvom, zamero ... Vsi smo razkolniki, tako ali drugače. 
          In upanje, sprava? Tolažeč je primer vnukinje nekega znanega partizanskega poveljnika, ki je pisala potomcu enega med vojno umorjenih in ga v imenu svojih prednikov prosila odpuščanja. V tej in podobnih gestah se po mnenju avtorja zrcali svetlejša prihodnost težavnega slovenskega spravnega procesa.
          Na koncu se mi je prebudila tudi želja, da bi obiskal te kraje trpljenja, o katerih sem bral, se dotaknil in poljubil sveto zemljo ... Gospod, usmili se nas!


petek, 08. maj 2020

Bog ne ureja stvari po naši meri


"Bog ne ureja stvari po naši meri, temveč po meri svojega brezmejnega usmiljenja."

To misel je zapisal duhovni pisatej Kalist (14. st.) v Filokaliji (ime v gr. pomeni ljubezen do dobrega, lepega), zbirki asketsko molitvenih spisov iz časa med 4. in 14. stoletjem. Kako razumeti to misel?

V življenju se nam dogaja marsikaj nepričakovanega, pogosto težko razumljivega. Želimo, da bi se stvari odvijale drugače, da bi živeli v drugačnih okoliščinah, da bi bili ljudje okrog nas drugačni, da bi bolje izkoristili svoje talente, da ne bi bilo nepotrebnih skušnjav in preizkušenj itd. Z eno besedo, Bog ne ureja (vodi) stvari, kakor bi si mi želeli oz. kakor se nam zdi, da bi bilo za nas dobro ali boljše. Ne ureja stvari po naši meri (in to nas jezi, vznemirja, napolnjuje z dvomi, nezaupanjem ...). Pač pa jih ureja po meri svojega brezmejenega usmiljenja. Se pravi, da bi se po vsem, kar se nam dogaja, mogla razodeti njegova ljubezen in usmiljenje, njegova dobrota in previdnostna skrb za nas. Po vsem, vključno z našim grehom, seveda.

Je izrek modrega Kalista vreden daljšega in globljega premisleka?





četrtek, 07. maj 2020

Jeza

          "Ne smeš se jeziti," so nas učile naše mame. "Človek mora izraziti svojo jezo (na pravi način, ako je mogoče)", nas učijo psihologi, "sicer bo eksplodiral." Kakšni so rezultati ene in druge šole? Vsekakor je dosti nasilja med nami, takšnega in drugačnega. Jeza ima veliko oblik, ogromno sorodnikov.
          Stari (modri) so govorili, da upravičena jeza ne obstaja, da ni pravih razlogov za jezo. Tega seveda danes ne bomo kupili, kajne? Dobro, recimo, da gre včasih za sveto jezo. Tudi Jezus jo je kdaj pa kdaj pokazal. Jeza iz ljubezni. A naša jeza ni vedno tako sveta. Včasih so imeli jezo za veliko večji greh kot npr. nečistost. Zakaj? Ker so jezo močno povezovali s častihlepnostjo. Človek se jezi, ker se ima za pomembnega, ker bi rad izpadel pred drugimi kot pomemben. Išče ljudi, ki ga bodo hvalili in častili. "Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga," (Jn 5,44) je dejal Jezus tistim, ki so bili proti njemu. Kadar človek išče lastno hvalo, se ločuje od Boga. Ne more prav moliti. Kaj pravi o tem puščavski modrec Evagrij Pontski? "Vse, kar narediš iz maščevanja bratu, ki ti je storil krivico, ti bo kamen spotike v času molitve. Molitev je poganjek krotkosti in nejezljivosti" (O molitvi, 13, 14).
          Kako je naša jeza povezana z iskanjem prazne slave, mora vsakdo raziskati pri sebi. Vzame naj primer, ko nekoga sodi (v tem smo več ali manj vsi izvežbani) in pogleda, kaj pri tem išče, koga išče. Zakaj se zjezim (ali ponorim), kadar vidim, da drugi ne delajo prav? Morda bi rad pokazal, da jaz delam prav, pa drugi tega ne opazijo. S svojo sodbo bi morda rad pokazal, da sem pameten, inteligenten, da znam presojati stvari - skratka, da sem pomemben, da sem nekaj. Sveti Pavel je tukaj zelo zahteven: "Če kdo misli, da je nekaj, ko (v resnici) ni nič, vara sam sebe" (Gal 6,3).
          Jeza je hitra strast. Se pravi, še preden se dobro zavem, moja kri že zavre. Kakor da človek ne bi imel svobode glede tega. Mojstri duhovnega življenja pravijo, da je med tem, ko človek nekaj vidi, kar po njegovem ni prav (npr. nekdo vozi pred menoj in ko zavija, ne da smerokaza) in vzgibom jeze majhen trenutek (manj od sekunde), ko smo še svobodni, ko še lahko ustavimo proces, ki vodi v obsojanje, nasilje, izbruh ipd. Z vztrajno vajo pozornosti lahko zaznamo tisti trenutek svobode in prekinemo razvoj jezljivosti. Seveda, z vajo, vajo, vajo!!!
          In še to. Kadar pademo v ta greh, je pomembno, da se potem ne obtožujemo, da ne obsojamo sami sebe, da se ne jezimo sami nase. Prva jeza je škodljiva, ta druga pa še mnogo bolj. Potrebno se je hitro in ponižno obrniti k Bogu in blago moliti: "Gospod, ti me imaš rad. Poglej, kako sem se jezil na svojega brata, sestro. Očisti mi srce, naj iščem samo tebe." Nič drugega ni treba. Če pa se jezimo nase in zapremo v svoje občutke krivde, bo naslednjič z našo jezo še slabše.

sobota, 11. april 2020

Morilec obujen v življenje

          Včeraj, na veliki petek, sem na blogu iz romana Zločin in kazen (Dostojevski) priobčil odlomek o tem, kako je morilec Raskolnikov zavrnil Božjo milost in s tem »kakor s škarjami odrezal samega sebe od vseh in vsega«. A Bogu ni nič nemogoče. V nadaljevanju romana je Raskolnikov srečal Sonjo (dekle, ki je svojo revno družino preživljala s prostitucijo, a svoje srce ohranjaja čisto). Njej je priznal svoj zločin, ona mu je svetovala, naj se prijavi in sprejme pokoro za svoj greh. Ona, ki ga je že pred tem vzljubila, je bila pripravljena iti za njim, kamor koli ga bodo poslali v kaznilnico. Tako se je tudi zgodilo. Raskolnikov se je prijavil, dobil osem let zapora v Sibiriji, ona pa je šla za njim in ga tam obiskovala. V zaporu je bil on sprva precej zagrenjen. Čeprav je že priznal svoj umor, se vendar še vedno ni pokesal in razjokal nad svojim grehom. Potem pa je, v nekem trenutku, Božja milost – in Sonjina ljubezen - le prodrla v njegovo srce … Vstal je v novo življenje.
           … Raskolnikov je sedel in gledal nepremično, ne da bi odtrgal oči; misli so mu prehajale v sanje in meditacijo: premišljeval ni o ničemer, vendar ga je vznemirjala in mučila nekakšna tesnoba. Nenadoma se je znašla poleg njega Sonja. Približala se je komaj slišno in prisedla. Bilo je še zelo zgodaj, jutranji hlad še ni ponehal. Na sebi je imela svoj stari, borni burnus (volneno ogrinjalo) in zeleno ruto. Znamenja bolezni ji še niso izginila z obraza, bil je shujšan, bled in upadel. Ljubeznivo in veselo se mu je nasmehnila in mu kakor po navadi plaho podala roko.
          Roko mu je zmerom podajala plaho, včasih pa celo sploh ne, kakor bi se bala, da jo bo odrinil. Raskolnikov ji je zmerom segel v roko kakor z odporom, jo zmerom sprejel kakor z nejevoljo in včasih vztrajno molčal ves čas njenega obiska. Dogajalo se je, da je trepetala pred njim in odhajala silno žalostna. Zdaj pa se njuni roki nista ločili; za trenutek jo je hitro pogledal, ne da bi kaj rekel, in uprl oči v tla. Bila sta sama, nihče ju ni videl. Stražar je takrat gledal v drugo stran.
          Kako se je zgodilo, še sam ni vedel, začutil je le, kakor da ga je nenadoma nekaj zgrabilo in ga vrglo k njenim nogam. Jokal je in ji objemal kolena. V prvem trenutku se je grozno ustrašila in ves obraz ji je odrevenel. Planila je kvišku in se vsa drhteča zazrla vanj. Vendar je takoj, že tisti hip, vse razumela. V očeh ji je zasijala neizmerna sreča; razumela je in zanjo ni bilo več dvoma, da jo ljubi, da jo neizmerno ljubi in da je naposled le prišel ta trenutek...
          Hotela sta že kaj reči, a nista mogla. V oči so jima navrele solze. Oba sta bila bleda in mršava; toda iz teh bolnih in bledih obrazov je že sijala zarja obnovljene prihodnosti, popolnega vstajenja v novo življenje. V življenje ju je obudila ljubezen, v srcu enega so bili neusahljivi viri življenja za srce drugega.
          Sklenila sta potrpežljivo čakati. Preostalo jima je še sedem let, dotlej pa toliko neznosnega trpljenja in toliko neizmerne sreče! Vendar je bil obujen v življenje in je to vedel, dodobra je čutil z vsem svojim obnovljenim bitjem, ona pa – ona pa je vendar živela samo od njegovega življenja!

F. Dostojevski, Zločin in kazen, Ljubljana, 2005; prevedel Marjan Poljanec