torek, 30. oktober 2018

Vi ste moji prijatelji



V razmisleku o tem, kako je Jezus razumel in živel prijateljstvo, moramo biti pozorni, da ne zaidemo v neke vrste intimizem ali sentimentalizem, v katerem bi človek ostajal zaprt v svojem površinskem čustvovanju ali bi takšno čustvovanje pripisoval Jezusu. Tudi sam izraz prijateljstvo je danes pogosto izrabljen ali celo zlorabljen, zato se je dobro podati k viru, kjer se nam bo prijateljstvo razodelo v pravi luči, to je k evangeliju.

Prijatelj cestninarjev in grešnikov

Jezus je bil prijatelj cestninarjev in grešnikov. Jedel in pil je z njimi, okušal njihovo gostoljubnost. Gostoljubnost ponižanih, ponižanih od njihovih lastnih grehov in obsojajočih pogledov tistih, ki so se imeli za pravične. Grešniki so bili Jezusu blizu, ker so niso imeli za vredne njegove družbe. Bili so na zadnjem mestu, kakor tisti iz prilike (Lk 14,7-11): »Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto.« Izbrati zadnje mesto pomeni, da se človek ne primerja z drugimi, temveč je – in v tem je bistvo prilike – preprosto presenečen in vesel, ker je tudi on povabljen na gostijo. Ne more verjeti, da se mu je zgodila ta milost, tega si ni zaslužil. Kdor si je izbral zadnje mesto, je zelo blizu tistemu, ki ga je povabil. Sposoben je živeti zaupljiv, intimen, prijateljski odnos z gostiteljem. In v tem lahko še raste, saj sliši vabilo tistega, ki ga je povabil: »Prijatelj, pomakni se više!« Pridi bliže, da boš še bolj okušal to, kar si tvoje srce resnično želi, to je mojo bližino in ljubezen.

Imenoval sem vas prijatelje

Jezusov pogled na prijateljstvo se morda najgloblje razodeva v Janezovem evangeliju, v poglavjih o zadnji večerji (Jn 13-17). Takrat je Jezus svojim, ki jih je vzljubil, izkazal ljubezen do konca. V intimnem ozračju velikonočnega obeda je učencem popolnoma odprl svoje srce. Razodel jim je tisto skrivnost, ki jo je vedno nosil v srcu, namreč skrivnost Očetove ljubezni do ljudi. V ljubezen, ki jo je Jezus okušal v odnosu z Očetom, je povabil tudi učence. Ničesar ni hotel skriti ali zadržati zase: »Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,14-15). Prijateljstvo se torej rodi, ko nam drugi razodenejo, kar imajo najbolj dragocenega v svojem srcu.

Kaj je vsebina tega, kar je Jezus razodel svojim učencem- prijateljem, in razodeva danes tudi nam? Najprej nam kaže, da smo dragoceni in ljubljeni. Spominja nas, da smo sinovi in hčere Kralja. Stari so govorili, da je največje zlo prav pozaba tega dostojanstva, ki smo ga deležni. Dostojanstva, ki ga je ob srečanju z Jezusom odkrila Samarijanka, ko je spoznala svojo resnično žejo. Dostojanstva Zaheja, ki je imel priložnost pogostiti Božjega Sina, dostojanstva kánaanske žene ali stotnika, ki sta se v hudi stiski močno zaupala Jezusu, in nenazadnje, dostojanstva desnega hudodelca na križu, ki je vse svoje upanje stavil v umirajočega Odrešenika. In ne pozabimo na Juda Iškarijota. Še celo v trenutku izdajstva mu je Jezus skušal razodeti, da je ljubljen in dragocen: »Prijatelj, čemu si prišel?« (Mt 26,50),

Pot izpraznitve

Jezus nam odkriva držo, ki pelje do zadovoljitve človekovih najglobljih želja in hrepenenj. To je kenoza - pot izpraznitve, izničenja, ponižanja, ki jo čudovito izrazi pismo Filipljanom: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem ...« (Flp 2,6-11). Pavel govori o tem, kako se je Bog v svoji dobroti in človekoljubnosti spustil na zemljo do nas, kako se nam je ponižno približal. Samo takšna pot navzdol, na zemljo, ki je podoba ponižnosti, nas more usposobiti za okušanje polnosti življenja, bližine, intimnosti, se pravi prijateljstva, tako z Bogom kot z ljudmi. Če se povzdigujemo, če hočemo biti veliki pred drugo osebo, ne bomo nikoli zaživeli zaupljivega odnosa s to osebo. Tisti, ki si izbirajo prve sedeže, se pravi tisti, ki želijo gospodovati nad drugimi, ki se povzdigujejo v svojih mislih in hočejo imeti vedno, za vsako ceno prav, niso sposobni bližine z drugimi. To velja za odnose med moškimi in ženskami, za poročene, za redovne skupnosti, za vse. Bližina, ki jo želimo in po njej hrepenimo, pride iz kenoze, iz izpraznitve, iz ponižnosti. Vse Jezusove besede, ki so pogosto zahtevne in se zdijo celo trde, ker vabijo v izničenje, v celoti in popolnoma odgovarjajo željam našega srca. Tako smo ustvarjeni. Če se jim ne izročimo, če jim ne zaupamo, bomo zaman hrepeneli po lepih odnosih, po globokih prijateljstvih, po osrečujoči tolažbi in miru. Živeti mimo evangelija pomeni hraniti se z rogljiči, kakor je to želel izgubljeni sin v Jezusovi priliki. Nikogar ni imel, ki bi mu jih dal. Bil je sam, brez prijateljev.

Boleča radost

Nadalje nas Jezus uči, kako osvoboditi moči našega srca. Naše srce je namreč nabito z močjo, energijo, ki pa je zaradi greha vklenjena, zaprta, kot ohromela. Zato nas Gospod vabi na pot spreobrnjenja. Gotovo si vsi želimo ljubezni. A ljubezen ne more vzcveteti, če za to ni potrebnih pogojev. Eden od glavnih pogojev za rast ljubezni je skesanost. Vztrajno in ponižno ponavljajoča molitev »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me, grešnika!« je zelo na mestu, če bi radi okušali bližino in zaupljiv odnos z Bogom in ljudmi. Skesanost ali boleča radost (gr. harmolupe), kakor so jo imenovali grški cerkveni očetje, je bolečina ob zavesti lastne grešnosti in istočasna radost, ker nam je odpuščeno. Globlja je ta radostna bolečina, bolj postajamo krotki, blagohotni in naklonjeni svojim bližnjim, to pa je pogoj za lepo prijateljstvo. Dar pristne skesanosti osvobaja energije našega srca.

Ostanite v meni

Beseda o vinski trti in mladikah – tudi to najdemo v Jezusovem govoru učencem pri zadnji večerji – je še ena čudovita prispodoba, s katero nam Jezus razodeva, v čem je skrivnost prijateljstva. »Ostanite v meni in jaz v vas … kajti brez mene ne morete storiti ničesar « (Jn 15,4-5). Ostanite v meni in jaz v vas - v vseh okoliščinah, v dobrih ali slabih, ko prejemate nežnost ali udarce, ko vas spoštujejo ali zaničujejo. Brez mene ne morete ničesar storiti – to pomeni, da lahko rastemo v občestvu z Gospodom, v zaupljivem odnosu z njim in v njem, v vseh okoliščinah, ugodnih ali neugodnih. Jezus ne govori o kakršnem koli prijateljstvu, temveč o rodovitnem. Govori o tako močnem in globokem občestvu z njim, da lahko on sam živi in deluje po prijateljih, v katerih prebiva.

- Objavljeno v reviji Božje okolje (2018)

sreda, 24. oktober 2018

Sitting at his feet


The Lord went to the desert 40 days
no thunder spoke, nor did strange fire appear
but after, he was tested many ways
yet in the Spirit went forth without fear

what words can I say after a retreat
when silence was sufficient for the Lord
where love was simply sitting at his feet
whose presence held the meaning of his word

as pilgrims know, we only come to go
yet even so, we are not spared surprise 
when suddenly, with warmth of home a glow
we see the place we have in Christ's own eyes

Martha told Mary: the Lord is here!
He is calling you! Leave your house without fear.

"after the long retreat"
R.P. XI 2015

nedelja, 30. september 2018

Zadostuje mi, da te samo vidim



Doma na kavču ležim, prebiram Cankarja in se oziram na blago obličje naše mami, ki s tresočo, ljubečo roko pripravlja kosilo. Naprošen sem bil, naj napišem nekaj o svetnikih danes, naj navedem kakšen primer sodobnega svetnika in omenim nekaj znakov svetosti v našem času. Kaj pa, če bi se ustavil kar ob naši mami? Zdi se mi, da v čudovitih, globokih gubah maminega zagorelega obraza vidim znamenja svetosti. Kot zorana njiva so njene gube, kot dozorelo klasje, sveže pečeni kruh. O čem govorijo? Kakšni so sadovi njenega polnega, preizkušenega, premoljenega življenja?

Ljubljena
Ko sem bil majhen, sem jo nekoč vprašal, koliko bi dobila zame, če bi me prodala. Le kaj ti pride na misel? je smeje odgovorila. Pa vendar, koliko bi dobila, enega jurja, dva ali tri? Kaj sprašuješ, saj veš, da te ne bi prodala. Kaj pa en koš zlata? sem vztrajal. Tudi ona je vztrajala, še vedno smehljaje: Ti Janko ti, kaj ti hodi po glavi, saj veš, da ni cene za človeka. Razumel sem, kako dragoceni smo ljudje, kakšne neprecenljive vrednosti. Te vrednosti se zaveda tudi naša mami. Čuti se ljubljeno in vredno ljubezni. Zaveda se, da si ljubezni ni zaslužila, temveč da jo je le ta dosegla in osvojila. Iz zavesti dragocenosti se rodi čut dostojanstva, istovetnosti. Seveda je grešnica – tega ne pozablja – a ljubljena. Ne išče potrditve svoje vrednosti pri ljudeh, nima pričakovanj in zahtev, kakšni bi morali biti drugi. Tudi si ne domišlja, kaj vse ji pripada in se ne pritožuje, če se ji kdaj zgodi kakšna krivica. Zaveda se, da njena vrednost ni odvisna od tega, kaj si o njej mislijo drugi. Gotovo ji ni vseeno, ker na primer njeni potomci ne živimo vedno po njenih naukih in zgledih; to jo boli, vendar ničesar ne zahteva in ne goji neke užaljenosti ali grenkobe. Samo moli, v dolgih nočnih urah, ko ne more spati. Moli in kliče blagoslova na vse nas, nehvaležne. Prav iz molitve je v teh dolgih devetdesetih letih zrasla njena gotovost, da je ljubljena. V družini smo običajno ob večerih molili kleče. Naš atek, krojač, je odložil svoje delo, pokleknil in vodil molitev. Tudi otroci smo klečali (in v utrujenosti preizkušali še vsakršne druge molitvene položaje), a mami je vedno molila stoje, ob likanju. In prepričan sem, da je med vsemi molila najbolj zbrano. Delo je prepletala z molitvijo, bila je Marta in Marija v enem.

Spokojna
Naša mami blago in dobrohotno sprejema vse, kar živi in se ji dogaja, sebe, ljudi, dogodke. To je sad sprave, odpuščanja, usmiljenja, ki ga je okušala v življenju. Spravljena je s preteklostjo, s seboj in z drugimi. Koliko preizkušenj je imela v svojem življenju: revščina otroštva, ko je izkusila tudi grenki kruh dekel in hlapcev, grozote druge svetovne vojne, skrb in žrtvovanje za družino osmih otrok z njihovimi različnimi življenjskimi potmi, zgodnja ovdovelost … Njeno žrtvovanje je ni vodilo v grenkobo in razočaranje, kakor se pogosto dogaja, temveč je dozorelo v spokojnost, ki jo je čutiti na njenem obrazu. V miru je, z vsem in vsemi. Počasi je rasla v zavedanju, da svet vodi in uravnava neka nevidna Previdnost, v luči katere ima vse svoj pomen in smisel. Ona ne obsoja in ne sodi. Podobna je tistemu svetniku Makariju, ki je postal kakor Bog na zemlji; kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in ki je o njih slišal, kot da ne bi slišal. Seveda se naša mami tudi jezi – v teh dneh so razlog za njeno jezo politiki, ki sestavljajo novo vlado – a v srcu ostaja mirna, spokojna. Življenje jo je naredilo ponižno, a ne tako, da bi hodila naokoli (zdaj resda že težko hodi) s sklonjeno glavo, temveč tako, da drugim ni treba sklanjati glave pred njo. Imeti druge za boljše od sebe - v tem je prava ponižnost.

Nežna
Ker se zaveda svoje vrednosti, ker živi v miru in spravi, je sposobna živeti bližino, se pravi živeti zaupljiv odnos z Bogom in ljudmi. Sposobnost bližine je dragoceni sad prave duhovne rasti. Sposobnost zaupljivega, domačega, nežnega odnosa z Bogom, brez samo-opravičevanja, brez bolestnega obsojanja sebe in drugih, brez zapiranja v lastne občutke krivde. Bližina pomeni nežnost. Ne bojte se nežnosti, je vzklikal in vabil novoizvoljeni papež Frančišek. Bodite blizu ljudem, posebej ubogim, tistim na obrobju. Spominjam se, kako smo se kot otroci včasih norčevali iz kakega vaškega posebneža, ki je čudno govoril; norčevali smo se iz njegovega govorjenja in ga oponašali. No, nikar, ni lepo delati se norca iz takšnega človeka, nas je opozarjala mami. Nežnost ima moč, da ohranja dostojanstvo druge osebe in varuje njeno lepoto. Zato ne opravlja in ne obrekuje. Varovati lepoto druge osebe pomeni tudi graditi in ohranjati vez, občestvo z njo. Otroci smo se v družini čutili vedno sprejete in dobrodošle; nihče ni bil izključen, četudi se je kdaj morda sam oddaljil in šel svojo pot. Sposobnost živeti bližino, biti blizu, je predvsem vir pristnega veselja in radosti. Naša mami je polna nekega tihega veselja, ki se ne kaže toliko navzven, temveč ga je čutiti ob srečanju z njo. Zanjo v veliki meri veljajo besede meniha, ki je več let obiskoval svetega Antona Puščavnika, pa ga ni nikoli nič vprašal. Ko se je Anton enkrat zanimal, zakaj ga ničesar ne vpraša, mu je menih odgovoril: Zadostuje mi, da te samo vidim, oče. Brat Roger iz Taizíja, Jean Vanier, pater Špidlík, mati Terezija iz Kalkute, naša mami, to je nekaj oseb, ki sem jih v življenju sreč(ev)al in bi jim lahko rekel: Zadostuje mi, da te samo vidim ... Svetniki danes. 

- Objavljeno v reviji Cerkev danes (5/2018). 

sreda, 26. september 2018

Krivice voljno trpeti

Kako ravnati, da se krivičniku ne bodo zaprla vrata milosti

Ko je nekoč oče Janez Pritlikavec sedel pred cerkvijo, so se okrog njega zbrali bratje in ga spraševali o svojih mislih. To je videl eden od starcev, padel v skušnjavo zavisti in mu je rekel: »Janez, tvoj kozarec je poln strupa!« Janez je odgovoril: »Tako je, oče! In to si rekel, ko vidiš samo zunanjost. Kaj bi lahko šele rekel, če bi videl še notranjost!«

Priložnost za pričevanje preganjalcem
Krivice voljno trpeti je eno izmed sedmih duhovnih del usmiljenja. Utemeljeno je v Svetem pismu in v Jezusovem zgledu. Najprej nam pride na misel Jezusova beseda iz govora na gori: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve« (Mt 5,39-41). Težka, zahtevna beseda, ki pa je ne smemo vzeti dobesedno. Ko je bil namreč Jezus pred sodnim zborom in ga je nekdo udaril po enem licu, mu ni nastavil drugega, temveč je dejal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). To lahko razumemo tako: Če te kdo udari, ne izgubi svojega miru, ne izgubi svoje ljubezni. Poskusi ostati v odnosu z drugim, ne da bi se oddaljil od njega. Tako je delal Jezus. On ni odgovoril z držo tistega, ki ga je udaril. Ostal je v miru in ljubezni. Nastaviti drugo lice pomeni na krivico odgovoriti tako, da bo dobro za tistega, ki je krivico storil. Tudi za krivičnika je še možnost rešitve, tudi njemu se lahko še razodene ljubezen. Glavno vprašanje je torej: Kako odgovoriti na krivico, da se krivičniku ne bodo zaprla vrata milosti? Jezus je učencem napovedal, da jim bodo preganjanja in krivice priložnost za pričevanje. Za pričevanje česa? Za pričevanje Božje ljubezni, ki jih je osvojila in za katero želijo, da bi osvojila tudi preganjalce.

Nujni pogoj – ker smo ljubljeni
Da bi mogli krivice voljno trpeti, je pri tem izrednega in odločilnega pomena temelj, ki ga najdemo v pismu Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 25-8). Jezus je mogel prenašati krivice in sramotenja v moči svojega dostojanstva, svoje podobe Boga. V zavesti, da je ljubljeni Božji Sin, se je mogel izprazniti in pustiti poteptati, pribiti na križ. Močno ljubljen od Očeta je želel to ljubezen razodeti in podariti vsem, tudi mučiteljem. Odpovedal se je svojim pravicam, da je ljudem ohranjal možnost občestva, rešitve, spreobrnjenja. Tudi Judežu, hudodelcema na križu, mučiteljem. Krivice lahko rodovitno trpi le tisti, ki je ljubljen, ki se je ukoreninil in utemeljil v ljubezni.
To še posebej velja za mučence. Mučenec je tisti, ki umira z molitvijo za krvnike. Tako je delal sv. Štefan, tako mnogi mučenci, vse do danes. Mučenec, ki moli za mučitelje, hoče reči tole: Jaz sem tako močno ljubljen, da želim to ljubezen tudi tebi, ki me mučiš. Vem, da ta ljubezen lahko osvoji tudi tebe. Brez te molitve bi bili preganjani kristjani zgolj heroji, ti pa ne zanimajo nikogar. Cerkev ne časti herojev, temveč mučence. Njim podobni so bili tudi nekateri puščavniki, npr. oče Zaharija, ki je vrgel svojo kapo na tla, jo poteptal z nogami in dejal, da biti menih pomeni pustiti se poteptati kot tista kapa. Odlično! Nekdo hodi po tebi, ti pa ostajaš miren in se ne jeziš. Znova ne pozabimo: To je lahko rekel le nekdo, ki se je zavedal svojega dostojanstva Božjega otroka. Samo v moči tega dostojanstva se je možno pustiti poteptati. Sicer bi šlo za herojstvo, mazohizem ali kaj podobno sterilnega. Žrtvovanje iz naše, zgolj človeške velikodušnosti, nujno vodi v zagrenjenost, razočaranje, obtoževanje in zahteve do drugih. Zato je nevarno in škodljivo, če skušamo prenašati krivice zgolj iz lastnih močeh. Nevarno in škodljivo, za nas in za druge.

Odgovor ni en sam
Ne moremo mimo popolnega veselja svetega asiškega ubožca. Saj poznate zgodbo o popolnem veselje, kajne? Tvoj redovni sobrat (minorit ali frančiškan) te zmerja in pretepe, ti pa to potrpežljivo prenašaš, ponižno misleč celo, da te pretepa po Božjem naročilu – to je popolno veselje! Frančišek je v tem videl največjo podobnost s Kristusom, ki je sam sebe izpraznil in sprejel sramotno smrt na križu. Kakor je Kristus s to držo vse pritegnil k sebi, kakor je tako zbral razkropljene ovce v eno čredo, je tudi Frančišek zbiral brate in ohranjal skupnost tako, da se je odpovedal svojim pravicam. Odpovedal se je temu, kar mu je pripadalo, da bi v občestvu ohranil tistega brata, ki ga je (naj bi ga) sramotil in pretepal. In to je mogel storiti le nekdo, ki je bil zelo, zelo ljubljen, ki ga je prevzela Kristusova ljubezen. Nobena žalitev, nobena krivica, mu ni mogla vzeti tega dostojanstva, te vrednosti, ki jo je imel v Bogu.
In mi? Vabljeni smo, da krivice voljno trpimo. K temu nas spodbuja papež Frančišek, posebej je to poudarjal v jubilejnem letu usmiljenja. Tudi za nas je pomembno, da se najprej ukoreninimo in utemeljimo v Božji ljubezni. To je temelj. Brez zavesti, da smo dragoceni Božji otroci, ljubljeni in blagoslovljeni, ne bo šlo. Očetova ljubezen, ki jo doživljamo, pripada tudi tistim, ki nam storijo krivico. Če mi je nekdo nasproten in se borim za svojo pravico, ali pričujem za Očetovo ljubezen in veličino? Če ne vključim drugega v delitev te ljubezni, ali sem Gospodova priča? Gotovo ne. In ne gre samo za to, da nekaj naredim za drugega, temveč za način, da bi se drugi čutil dragocenega, deležnega istega dostojanstva kot jaz, da bi v svobodi odkril Božjo ljubezen, ki jo okušam tudi jaz. Drugi ne potrebuje moje ljubezni, temveč da po meni odkrije veličino Božje ljubezni. Kako konkretno odgovoriti na krivico, ki jo doživimo, pa mora biti podvrženo razločevanju, to je razsodnemu odločanju glede tega, kaj bo zares pomagalo krivičniku, da se mu razodene Očetova ljubezen. Enkrat bo odgovor drugo lice, drugič meja, ki jo bomo postavili, tretjič udarec (ljubeč, seveda), četrtič v hudomušnem slogu očeta Janeza Pritlikavca …


- Besedilo je bilo objavljeno v Božjem okolju (2108/4)

torek, 28. avgust 2018

Solze ob slovesu

   
    
     Na današnji dan,  pred štiridesetimi leti, sem odšel k vojakom. Brat Dane me je peljal s tovornjakom. Dane je delal pri špediciji, pa je imel ravno tisti dan vožnjo v smeri Postojne, kamor so me poslali za petnajst mesecev.
     Bil je ponedeljek, ob petih zjutraj, ko sva odšla. Prejšnji večer smo s fanti malo povasovali, kot se ob takšnih priložnostih pač spodobi. Dve, tri podoknice smo zapeli dekletom, ena mi je vrgla rdeč nagelj, ki sem ga posušenega skrbno čuval ves čas vojske.
     Slovo je bilo ganljivo. Vedel sem - pred menoj so šli k vojakom že moji trije starejši bratje - da se ob slovesu objame in joka. To je bilo del obreda, nekaj svečanega, svetega. Objem in solze. Kot dež sem jokal, ko sem tisto jutro objel očeta in mater (drugi so še spali). Morda sem v srcu slutil, da je to moje dokončno slovo od doma (en teden po končani vojski sem namreč odšel k jezuitom). Nič narejenega ali umetnege ni bilo v solzah, ki so kar same polzele po licih. Verjetno sem prvič v življenju zares jokal. Tudi starša sta jokala. Z blagoslovom njunih ljubečih solz sem odšel od doma.

 

ponedeljek, 27. avgust 2018

Peš na Brezje

    

     Pred štiridesetimi leti sem se po končani maturi odločil, da grem v zahvalo za opravljeno maturo peš na Brezje. Nekega poletnega jutra sem se zgodaj odpravil na petdesetkilometersko pot. Sendvič ali dva ter orglice v popotni torbi, na nogah pa nove športne copate s tankimi gumijastimi podplati (nič kaj pohodniško!). Sprva je bila pot hitra, šest do sedem kilometrov na uro. V veselju in zagonu sem jo mahnil skozi Kamnik, čez Podgorje, Moste, Komendo, Lahovče, Brnik. Malo sem zaigral na orglice, zmolil rožni venec, si zapel kakšno pesem. V posebno tolažbo so mi bila znamenja ob poti, ob katerih sem vsakič izrekel hvalo Kristusu, ker je s svojim križem svet odrešil. Od Brnika do Šenčurja sem vzel bližnjico, makadamsko cesto. Na podplatih sem začutil prve bolečine - žulji. A kaj bi to, nekaj pokore mora biti. Na poti sem nekajkrat zašel, v Podbrezju nisem vedel, kje teče stara cesta, pa sem se podal kar na glavno, skozi predor in že sem zagledal brezjansko cerkev. Kar čez polje sem jo mahnil, bilo je okrog dveh, ko sem vstopil v prijetno hladno baziliko.
     Romarjev skoraj ni bilo. Ustavil sem se pred milostno podobo Matere Božje, kakšne pol ure, se zahvaljeval in prosil. Mariji sem izročal vse svoje domače, sošolce in prijatelje. Spomnim se, da sem posebej prosil za svojo bodočo ženo (kdorkoli že bo) in družino. Na koncu pa sem dodal: "Gospod, če pa me kličeš v duhovništvo, sem pripravljen tudi na to." (Očitno je Bog najbolj  prisluhnil temu zadnjemu delu molitve.)
     Po molitvi sem šel - vse me je bolelo - v gostilno na desni strani bazilike. Spil sem hladno pivo, do hrane mi zaradi utrujenosti ni bilo. Potem sem se povzpel na tisti vrt, ki je malo višje, se ulegel na klopco pod drevesi in zaspal. Kakšni dve, tri ure sem spal. Namenil sem se, da se vrnem z vlakom. Upam, da pridem do vlaka, sem si dejal, ko sem vstajal in čutil, da sem po telesu ves trd. Naredil sem prve korake, vse je škripalo, a po nekaj sto metrih se je telo razgibalo in ogrelo, pa sem si dejal: Zakaj pa ne bi šel peš še nazaj. Do koder bo šlo, bo šlo.
     In sem šel. Bolečine v nogah so bile znosne. Okrog Naklega me je ujel večer. Bil je spokojen, v srcu sem čutil neko nepopisno radost, ko sem okušal blagost sončnega zahoda. A pot je bila še dolga. Malo pred Šenčurjem me je ujela nevihta. Ustavil sem se v gostilni, naročil pivo (tisti dan sem pojedel samo košček kruha) in si malo oddahnil. S težavo sem vstal in se opotekaje odpravil naprej. Trije pijančki v gostilni so se gotovo spogledali: Samo eno pivo, pa ga že zanaša.
     Naprej je šlo vedno počasneje. Ne samo podplati, vse noge so bolele. Od Most do Kamnika (štirje kilometri) sem prišel v dveh urah, ob petih zjutraj. V Kamniku, šest kilometrom pred domom, sem omagal. Ulegel sem se na klopco in počakal na prvi jutranji avtobus. S skrajnimi močni sem ves kruljav z avtobusne postaje v naši vasi prikrevsal domov. In takoj v posteljo.
     Pred dnevi sem vprašal našo mami: "Se spomniš, kako sem šel po maturi peš na Brezje. Zdaj je ravno štirideset let od tega." "Seveda se spomnim, potem si pa dva tedna ležal v postelji," je dejala. 
     Romanje na Brezje mi je dalo veliko, veliko tolažbe. V moči tiste tolažbe sem se pol leta po romanju odločil za duhovnika. Bilo je pri vojakih, v Postojni. 

torek, 31. julij 2018

Eksamen - molitveni pregled dneva

     Na praznik svetega Ignacija, ustanovitelja jezuitov, voščim vsem darove, ki so bili po njem dani Cerkvi, predvsem dragoceni dar razločevanja.
     V pomoč je lahko tudi molitev eksamna, ki jo prilagam (prevod je iz jezuitskega vira). Vsak večer, petnajst do dvajset minut ...
     Blagoslova!
                                            p. Janez