torek, 21. februar 2017

Z osli v nebesa

Jutri bomo imeli jezuiti takoimenovano "teološko refleksijo", razmislek in pogovor o neki teološki temi. Tokrat se bomo srečali in pogovarjali o našem odnosu do živali. Kot izhodišče nam bo v pomoč esej o živalih, ki ga je v svoji knjigi O nekaterih drugih napisal Gorazd Kocijančič. Na koncu tega eseja najdemo lepo molitev francoskega pesnika Francisa Jammesa (1868-1938), ki jo priporočam v branje in - zakaj pa ne - tudi v molitev.

         Molitev, da bi šel z osli v raj

 
Moj Bog, ko bo treba iti k Tebi,
naj se to zgodi na praznik, ko podeželje polno je prahu.
Želim, kot vedno sem počel tu spodaj,
sam izbrati pot, da odidem, kakor mi je všeč,
v Raj, kjer sredi belega so dneva zvezde.
Vzel bom svojo palico, šel na širno cesto
in rekel oslom, svojim prijateljem:
Francis Jammes sem in grem v Raj,
kajti v deželi ljubega Boga ni pekla.
Rekel jim bom: »Pridite, sladki prijatelji sinjega neba,
uboge ljube živali, ki z naglim gibom uhlja
odganjate konjske muhe, udarce in čebele.«
Gospod, naj pred Tabo se pojavim sredi teh bitij,
ki imam tako jih rad, ker ljubko povešajo glavo,
in ko obstanejo, kratke nožiče skupaj stisnejo
tako prikupno, da se ti zasmilijo.
Ko prišel bom k Tebi, mi bo sledilo na tisoče njih uhljev,
za mano bodo tisti, ki na boku nosijo jerbase,
tisti, ki vozove akrobatov vlečejo
ali kočije s pernato kramo in pločevino,
tisti, ki na hrbtu imajo zverižene kangle,
in oslice, šepajoče, polne kot mehovi,
osli, ki jih s krpami pokrivajo
zaradi modrih mezečih ran, ob katerih
trmaste se muhe zbirajo v roje.
Moj Bog, naj pridem k Tebi s temi osli.
Naj v miru angeli nas vodijo
proti potokom z bujnimi bregovi, kjer trepetajo češnje,
gladke kot smejoče se meso deklet,
in naj bom, v tem prebivališču duš sklonjen
nad Tvojimi božanskimi vodami, podoben oslom,
ki bodo kot v zrcalu gledali svoje ponižno in sladko uboštvo
v bistrini večne ljubezni.



sreda, 01. junij 2016

Veselje ob knjigi

     O kako sem se razveselil, ko sem te dni v knjigarni našel knjigo, ki sem jo že kar nekaj časa nestrpno in z zanimanjem pričakoval. O nekaterih drugih, štirje eseji o preobilju, avtorja Gorazda Kocijančiča. To je sklepni, tretji del uvoda v njegov filozofski sistem. Ker sem glede filozofije precej bos in me je zanjo šele v zadnjih letih navdušilo prav Kocijančičevo pisanje, se bolj s težavo prebijam skozi filozofski del teh esejev o živalih, o sanjah, o ekscesu jezika in o mračnem niču, zato pa mi je toliko v večje veselje drugi, teološki del (postskript, coda) esejev, v katerih avtor osvetljuje izbrane teme z vidika Svetega pisma in krščanskega izročila. 
     Vsem priporočam v branje te eseje, toliko bogastva je v njih! Toliko ljubezni do modrosti in resnice, toliko ljubezni do Božje besede in Cerkve! Naj vas filozofski deli ne odvrnejo od branja knjige; po desetkratnem pozornem motrenju besedila se bo tudi na tistem področju kaj odprlo.

     Več o knjigi: http://www.delo.si/kultura/knjiga/o-nekaterih-drugih-o-ekscesu-jezika-in-tovaristvu-pred-nicem.html

ponedeljek, 23. maj 2016

Zadovoljni po grehu

     Kadar človek greši (in glede tega se nam ni treba posebej truditi), je ponavadi jezen nase. Zakaj se razjezimo nase, kadar grešimo? Ker delujemo po načelu zaslug, zasluženja. Zdi se nam, da gremo k Bogu lahko le, če si to zaslužimo, če smo tega vredni. Po grehu pa očitno nismo vredni, da bi se pojavili pred Bogom, nismo primerni, nismo si tega zaslužili. Jeza nase, obsojanje in kaznovanje sebe, kaže prav na to, da delujemo po načelu zasluženja. 
     V resnici pa bi morali biti po grehu zadovoljni. Pa ne zaradi tega, ker smo grešili, temveč ker smo spoznali, da resnično potrebujemo Boga. Kadar srce čuti, da potrebuje Boga, je pripravljeno sprejeti to, kar zastonj prihaja od njega, njegovo usmiljeno ljubezen in odpuščanje. Če torej sprejmemo ta dar od Gospoda, ne bomo imeli več nobenih zahtev do drugih ali do Boga. Sprejeta ljubezen nas bo naredila bolj blage, nezahtevne, neobsojajoče, ponižne. 


torek, 17. maj 2016

Skrivnost pokorščine

     Skoraj bo že eno leto od moje zadnje objave na blogu. Oprostite, če ste kdaj pokukali sem noter in ničesar novega našli. Morda bom odslej bolj priden ...

     Tale izrek puščavnika očeta Sizoesa me nagovarja v zadnjih dneh, zato ga želim podeliti z vami:

     Oče Sizoes je nekoč vprašal očeta Atreja: "Od kod imaš takšno pokorščino?" 
     Ta mu je odgovoril: "Saj ni moja, ampak od mojega starca Ora." Vzel ga je na stran in rekel: "Pridi in poglej njegovo pokorščino!" Skuhal je ribo in jo namenoma pokvaril ter jo postavil pred starca. Ta je jedel, ne da bi kaj rekel. In rekel mu je: "Ali je dobra, starec?" Odgovoril je: "Zelo je dobra!" Zatem mu je prinesel zelo dober košček in rekel: "Pokvaril sem jo, starec!" In odgovoril je: "Da, malo si jo pokvaril!"
     "Si videl, da je pokorščina starčeva," je na koncu dejal oče Atre.

     Skrivnost pokorščine. Čudno, neumno, noro? Ali pa vredno razmisleka? Za pet let ...


                                           Sodobni menihi po ribi še malo vina ...

 

sreda, 21. oktober 2015

V veliko večji meri

     "Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa. ... Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu. ... Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost ..." (Rim 5,15.17.20).

 

     Včeraj smo pri maši brali gornje vrstice iz Pavlovega pisma Rimljanom. Posebej so me nagovorile besede, ki sem jih podčrtal. Kaj pomeni "v veliko večji meri, toliko bolj, veliko bolj"? Vsi hrepenimo, da bi razumeli in doživljali ta "veliko bolj", to "večjo mero" daru ali milosti, ki se nam je zgodila v Jezusu Kristusu. V našem vsakdanu se namreč zdi, da bolj čutimo in doživljamo moč prestopka, skušnjav, greha, sužnosti, manj pa moč milosti.

     Zdi se mi, da je v Pavlovih izrazih (poudarjenih zgoraj) skrita vsa skrivnost naše krščanske duhovnosti, vsa moč Božje ljubezni. In želja je, da bi bili deležni te moči prav v trenutkih svoje krhkosti, preizkušenj, skušnjav, potrtosti. Da bi v takšnih trenutkih računali na veliko, pomnoženo, zvrhano mero Božje milosti in daru.


sobota, 19. september 2015

Dati zavetje bolečini

"Nikar ne bruhaj svoje mržnje in sovraštva, ki hoče maščevanje, na nemške matere, ki morajo zdaj, v tem trenutku, zaradi svojih sinov, ki so padli in umorjeni, prenašati bolečino, ki je enaka tvoji. Tej bolečini moraš pustiti ves prostor, ki je na voljo v tebi sami, in ji dati tisto zavetje, ki ji je določeno. Mogoče se bo na ta način bolečina v svetu zmanjšala, če bomo vsi odkrito, vdano in odgovorno prenašali to, kar nam je dodeljeno. Če pa bolečini ne daš primernega zavetja, temveč pustiš več prostora sovraštvu in načrtom maščevanja - iz česar se rodi še več bolečine za druge - ja, tako ne bo nikoli konec bolečine na tem svetu, temveč bo samo še rasla. Kadar boš bolečini podelila mesto in prostor, ki ji po njenem plemenitem izvoru pripada, takrat boš mogla reči: življenje je tako lepo in bogato! Tako zelo lepo in bogato, da boš mogla verovati v Boga." 

Te besede je 28. marca 1942 v svojem dnevniku sebi namenila Etty Hillesum, nizozemska Judinja, ki je septembra 1943 zgorela v Auschwitzu. 


 

petek, 26. junij 2015

Ljubezen in spoštovanje

     "... Obljubim, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja," si rečeta mladoporočenca. Ta "spoštoval" bi lahko kar izpustila, kajne? Saj je vendar dovolj ljubezen! A ljubezen (pre)pogosto enačimo s čustvi. Ko pridejo težave in se čustva ohladijo, ljubezni ni več. Kaj pa zdaj? Tu prav pride spoštovanje, ki ni odvisno od naših čustev, temveč od naše volje. Tega smo vsi sposobni, tudi če ne čutimo ljubezni. Minimalno (in verjetno ne tako nepomembno) pri tem spoštovanju je, da ne govorimo slabo o drugem. Če lahko rečemo kaj dobrega o drugem, toliko bolje. 
     Sv. Izak Sirski, menih iz 8. stoletja, je napisal tole pomenljivo misel: "Naj te ne skrbi, da bi ljubil bližnjega. Prizadevaj si, da ga boš spoštoval mnogo bolj, kot si zasluži, in odkril boš, da tvoje srce živi ljubezen." Kako modri so tile stari bogonosci!