sreda, 08. maj 2019

Svetnik

Umrl je Jean Vanier, ustanovitelj Barke in gibanja Vera in luč. Spoznal sem ga v poznih osemdesetih, ko je prvič prišel na obisk v Slovenijo. V Stični je imel duhovne vaje. Naprošen sem bil, da ga z železniške postaje v Ljubljani peljem v Stično. Bil je že večer, ko je prispel. Na peronu me je ena izmed tistih, ki so organizirali ta dogodek, predstavila visokemu gostu (visokemu po rasti in tudi sicer). Podal mi je veliko, krepko roko in me močno stisnil k sebi, tako močno, da so me moja očala kar malce ranila na nosu. Bilo je, kot da se že dolgo poznava, da sva stara prijatelja. En objem in zdelo se mi je, da sem v trenutku spoznal njegovo veliko, lepo, nežno srce. To je svetnik, sem si mislil, ko se je (za silo) stisnil v staro katrco in sem ga (previdno) odpeljal proti Stični. "Ubogi nas učijo evangelija," je bil naslov duhovnih vaj. Takšen ubogi je bil tudi Jean Vanier. Zdaj je v Bogu in prosi za nas ...


petek, 03. maj 2019

Dolgo sem jo čakal ...

Končno. Dolgo sem jo čakal, vsaj dve leti. Zdaj je pred nami, Gorazd Kocijančič: OD TALESA DO TEBE, Apokrifna zgodovina evropske filozofije. Založba Beletrina.

Na ovitku knjige, na notranji strani, je napisano: V zbirki Od Talesa do tebe (tebe bi lahko pisali tudi z veliko začetnico, op. J.P.) ne najdemo zgolj mešanja književnih zvrsti, ampak zlitje dveh različnih polj - zgodovine filozofije in poezije. V apokrifni zgodovini evropske filozofije se prehodimo čez poltretje tisočletje filozofske misli, od antične Grčije, prek območij rimskega imperija na Bližnji vzhod, pa proti severu in nazaj do Srednje Evrope. In to po ovinkih. Pričujoča knjiga ni zbirka dejstev, pa tudi ne zgolj upesnjena interpretacija zgodovine filozofije, temveč je, kot zapiše avtor: trmasto ponavljanje teze o primatu življenjskega sveta pred teoretskimi abstrakcijami in popredmetenji. Predvsem pa je Kocijančič v njej napisal enigmatično ljubezensko pismo evropskemu mišljenju in duhovnosti, ki se jima posveča vse življenje.

Na dušek sem prebral to ljubezensko pismo. Lepo je, bogato, globoko, in seveda - enigmatično - zato se ga bom lotil znova in znova. Priporočam ga tudi vsem vam, ljubiteljem modrosti, ki jo na koncu knjige Kocijančič nagovarja in hvali:
Adoriram Te, Neustvarjeni,
čista gola Resnica, Stvariteljica
neskončnih odsevov, ki so me oplazili,
neizrekljiva Mati, presunja me trepet,
Neustvarjeni, Oče in Sin in Duh svetosti,
troje nadštevilsko v enem in eno v trojem,
raztrganje vseh logik, onstran biti,
pred vsemi mislimi in besedami,
Izvir duhov in vsega, kar ti zaznajo,
Resnica vseh svetov, ničesar ne razumem,
samo klanjam se Ti, poln zaupanja in blaženega upanja.
Amen. 
 


četrtek, 31. januar 2019

Načelo postopnosti

        
          Ideali sami po sebi niso nekaj slabega. Kaj bi bilo, če bi bili mladi ljudje brez idealov? Tudi v duhovnem življenju jih imamo, najvišje najdemo prav v evangeliju: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče ... Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil ... Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje ..." Lepi, visoki ideali, ki pa nam lahko postanejo vir nezadovoljstva in grenkobe, če se skušamo dokopati do njih s svojimi močmi, če jih vzamemo kot neke vrste moralne zahteve, kot kreposti, ki jih moramo osvojiti. Ideali so visoki, naši uspehi so skromni in mi smo razočarani. Višji ideali, manjša naša realizacija, bolj smo frustrirani. Kako iz tega? Bodimo skromnejši pri idealih, povečajmo svojo realizacijo, pa bomo spokojnejši. 
          Pri tem nam lahko pomaga tako imenovano načelo postopnosti: Radi bi ljubili in sprejemali vse ljudi, a ne gre. Ne trudimo se preveč, samo živčni bomo (in ljudje okrog nas)! Ljubímo in sprejemajmo v miru tiste ljudi, ki jih lahko, pa bomo morda dobili milost, da bomo sprejeli tudi druge. Naša molitev je lahko takšna: "Gospod, vidiš, da ne morem sprejemati vseh ljudi. Nekaj jih imam rad, precej pa je takšnih, ki jih ne morem prenašati. Naj živim v miru s prvimi, če mi boš pomagal vzljubiti druge, bom sprejel tudi te." In če na splošno težko prenašamo ljudi, če nam gredo vsi na živce? Potem imejmo radi živali, pobožajmo mačko ali psička. In če nam tudi živali niso pri srcu? Pa začnimo pri rastlinah. V veseljem zalijmo kakšno rožico, bodimo nežni z njo. Začnimo z rastlinami, morda bomo potem prišli do živali in na koncu do ljudi. Po načelu postopnosti. 
          A to načelo deluje le pod enim, zelo pomembnim pogojem - da smo namreč popolnoma iskreni pred Bogom: "Gospod, poglej, toliko zmorem, zazdaj znam biti prijazen s tole rožco. Hvala ti za to. Ko mi boš dal milost, bom vzljubil še kaj več ... Z ljudmi v glavnem živim v miru, temu ali onemu pa ne morem odpustiti. Ko mi boš podaril milost odpuščanja, bom odpustil tudi temu. Kadar in kakor se bo tebi zdelo prav, seveda ..." Taka iskrena, zaupanja polna molitev, bo prinesla mir.

četrtek, 17. januar 2019

Skušnjave

 
     Sveti Anton puščavnik, oče meništva, mi je eden najljubših svetnikov. Ves Božji je, moder in blag. Z velikim zaupanjem v Boga se je boril s skušnjavami in se jim znal upreti tudi s humorjem. Izmed njegovih modrih izrekov, ki so se ohranili, sta mi blizu prav dva, ki govorita o neizbežnosti in koristnosti skušnjav.
     Nekoč je k Atonu prišel mlad menih Pojmen, in ga vprašal, v čem je človekova veličina. Anton mu je odgovoril: "To je veliko človekovo delovanje, da dvigne svoj greh pred Božje obličje in računa s skušnjavo vse do zadnjega diha." In je dodal: "Nihče ne more priti v Božje kraljestvo, ne da bi bil skušan. Odvzemi skušnjave in nihče ne bo odrešen."
     Vredno dolgega, potrpežljivega premišljevanja ...