Pred štiridesetimi leti sem se po končani maturi odločil, da grem v zahvalo za opravljeno maturo peš na Brezje. Nekega poletnega jutra sem se zgodaj odpravil na petdesetkilometersko pot. Sendvič ali dva ter orglice v popotni torbi, na nogah pa nove športne copate s tankimi gumijastimi podplati (nič kaj pohodniško!). Sprva je bila pot hitra, šest do sedem kilometrov na uro. V veselju in zagonu sem jo mahnil skozi Kamnik, čez Podgorje, Moste, Komendo, Lahovče, Brnik. Malo sem zaigral na orglice, zmolil rožni venec, si zapel kakšno pesem. V posebno tolažbo so mi bila znamenja ob poti, ob katerih sem vsakič izrekel hvalo Kristusu, ker je s svojim križem svet odrešil. Od Brnika do Šenčurja sem vzel bližnjico, makadamsko cesto. Na podplatih sem začutil prve bolečine - žulji. A kaj bi to, nekaj pokore mora biti. Na poti sem nekajkrat zašel, v Podbrezju nisem vedel, kje teče stara cesta, pa sem se podal kar na glavno, skozi predor in že sem zagledal brezjansko cerkev. Kar čez polje sem jo mahnil, bilo je okrog dveh, ko sem vstopil v prijetno hladno baziliko.
Romarjev skoraj ni bilo. Ustavil sem se pred milostno podobo Matere Božje, kakšne pol ure, se zahvaljeval in prosil. Mariji sem izročal vse svoje domače, sošolce in prijatelje. Spomnim se, da sem posebej prosil za svojo bodočo ženo (kdorkoli že bo) in družino. Na koncu pa sem dodal: "Gospod, če pa me kličeš v duhovništvo, sem pripravljen tudi na to." (Očitno je Bog najbolj prisluhnil temu zadnjemu delu molitve.)
Po molitvi sem šel - vse me je bolelo - v gostilno na desni strani bazilike. Spil sem hladno pivo, do hrane mi zaradi utrujenosti ni bilo. Potem sem se povzpel na tisti vrt, ki je malo višje, se ulegel na klopco pod drevesi in zaspal. Kakšni dve, tri ure sem spal. Namenil sem se, da se vrnem z vlakom. Upam, da pridem do vlaka, sem si dejal, ko sem vstajal in čutil, da sem po telesu ves trd. Naredil sem prve korake, vse je škripalo, a po nekaj sto metrih se je telo razgibalo in ogrelo, pa sem si dejal: Zakaj pa ne bi šel peš še nazaj. Do koder bo šlo, bo šlo.
In sem šel. Bolečine v nogah so bile znosne. Okrog Naklega me je ujel večer. Bil je spokojen, v srcu sem čutil neko nepopisno radost, ko sem okušal blagost sončnega zahoda. A pot je bila še dolga. Malo pred Šenčurjem me je ujela nevihta. Ustavil sem se v gostilni, naročil pivo (tisti dan sem pojedel samo košček kruha) in si malo oddahnil. S težavo sem vstal in se opotekaje odpravil naprej. Trije pijančki v gostilni so se gotovo spogledali: Samo eno pivo, pa ga že zanaša.
Naprej je šlo vedno počasneje. Ne samo podplati, vse noge so bolele. Od Most do Kamnika (štirje kilometri) sem prišel v dveh urah, ob petih zjutraj. V Kamniku, šest kilometrom pred domom, sem omagal. Ulegel sem se na klopco in počakal na prvi jutranji avtobus. S skrajnimi močni sem ves kruljav z avtobusne postaje v naši vasi prikrevsal domov. In takoj v posteljo.
Pred dnevi sem vprašal našo mami: "Se spomniš, kako sem šel po maturi peš na Brezje. Zdaj je ravno štirideset let od tega." "Seveda se spomnim, potem si pa dva tedna ležal v postelji," je dejala.
Romanje na Brezje mi je dalo veliko, veliko tolažbe. V moči tiste tolažbe sem se pol leta po romanju odločil za duhovnika. Bilo je pri vojakih, v Postojni.
