sobota, 09. maj 2020

Razkolniki

          V teh dneh sem prebral monografijo Slovenski razkol avtorja Jožeta Možine. Od prve do zadnje črke, ničesar nisem želel izpustiti, nobene podrobnosti, nobenega datuma in kraja, nobenega imena.  Z nekim strahospoštovanjem sem pristopil k temu zajetnemu delu, z željo po očiščenju in zdravljenju vojne travme, s katero je obremenjeno tudi moje srce. Z občutki ganjenosti, sočutja, tudi groze, sem sledil ljudem, krajem in dogodkom, ki so tako globoko zaznamovali in razdelili naš narod. Toliko trpljenja. Najbolj pretresejo poročila o pobojih, o likvidacijah. Na Streliški, na Ulici talcev (čisto blizu naše cerkve sv. Jožefa, kjer živim zdaj), v Polhograjskih Dolomitih, na Bloški planoti, v Velikih Laščah ... Umori družin, mladih deklet, otrok ... Oče in hčerka na parah ... Slovenec že mori Slovenca, brata ... Tudi jaz sem tam, s svojo jezo, sovraštvom, zamero ... Vsi smo razkolniki, tako ali drugače. 
          In upanje, sprava? Tolažeč je primer vnukinje nekega znanega partizanskega poveljnika, ki je pisala potomcu enega med vojno umorjenih in ga v imenu svojih prednikov prosila odpuščanja. V tej in podobnih gestah se po mnenju avtorja zrcali svetlejša prihodnost težavnega slovenskega spravnega procesa.
          Na koncu se mi je prebudila tudi želja, da bi obiskal te kraje trpljenja, o katerih sem bral, se dotaknil in poljubil sveto zemljo ... Gospod, usmili se nas!


petek, 08. maj 2020

Bog ne ureja stvari po naši meri


"Bog ne ureja stvari po naši meri, temveč po meri svojega brezmejnega usmiljenja."

To misel je zapisal duhovni pisatej Kalist (14. st.) v Filokaliji (ime v gr. pomeni ljubezen do dobrega, lepega), zbirki asketsko molitvenih spisov iz časa med 4. in 14. stoletjem. Kako razumeti to misel?

V življenju se nam dogaja marsikaj nepričakovanega, pogosto težko razumljivega. Želimo, da bi se stvari odvijale drugače, da bi živeli v drugačnih okoliščinah, da bi bili ljudje okrog nas drugačni, da bi bolje izkoristili svoje talente, da ne bi bilo nepotrebnih skušnjav in preizkušenj itd. Z eno besedo, Bog ne ureja (vodi) stvari, kakor bi si mi želeli oz. kakor se nam zdi, da bi bilo za nas dobro ali boljše. Ne ureja stvari po naši meri (in to nas jezi, vznemirja, napolnjuje z dvomi, nezaupanjem ...). Pač pa jih ureja po meri svojega brezmejenega usmiljenja. Se pravi, da bi se po vsem, kar se nam dogaja, mogla razodeti njegova ljubezen in usmiljenje, njegova dobrota in previdnostna skrb za nas. Po vsem, vključno z našim grehom, seveda.

Je izrek modrega Kalista vreden daljšega in globljega premisleka?





četrtek, 07. maj 2020

Jeza

          "Ne smeš se jeziti," so nas učile naše mame. "Človek mora izraziti svojo jezo (na pravi način, ako je mogoče)", nas učijo psihologi, "sicer bo eksplodiral." Kakšni so rezultati ene in druge šole? Vsekakor je dosti nasilja med nami, takšnega in drugačnega. Jeza ima veliko oblik, ogromno sorodnikov.
          Stari (modri) so govorili, da upravičena jeza ne obstaja, da ni pravih razlogov za jezo. Tega seveda danes ne bomo kupili, kajne? Dobro, recimo, da gre včasih za sveto jezo. Tudi Jezus jo je kdaj pa kdaj pokazal. Jeza iz ljubezni. A naša jeza ni vedno tako sveta. Včasih so imeli jezo za veliko večji greh kot npr. nečistost. Zakaj? Ker so jezo močno povezovali s častihlepnostjo. Človek se jezi, ker se ima za pomembnega, ker bi rad izpadel pred drugimi kot pomemben. Išče ljudi, ki ga bodo hvalili in častili. "Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga," (Jn 5,44) je dejal Jezus tistim, ki so bili proti njemu. Kadar človek išče lastno hvalo, se ločuje od Boga. Ne more prav moliti. Kaj pravi o tem puščavski modrec Evagrij Pontski? "Vse, kar narediš iz maščevanja bratu, ki ti je storil krivico, ti bo kamen spotike v času molitve. Molitev je poganjek krotkosti in nejezljivosti" (O molitvi, 13, 14).
          Kako je naša jeza povezana z iskanjem prazne slave, mora vsakdo raziskati pri sebi. Vzame naj primer, ko nekoga sodi (v tem smo več ali manj vsi izvežbani) in pogleda, kaj pri tem išče, koga išče. Zakaj se zjezim (ali ponorim), kadar vidim, da drugi ne delajo prav? Morda bi rad pokazal, da jaz delam prav, pa drugi tega ne opazijo. S svojo sodbo bi morda rad pokazal, da sem pameten, inteligenten, da znam presojati stvari - skratka, da sem pomemben, da sem nekaj. Sveti Pavel je tukaj zelo zahteven: "Če kdo misli, da je nekaj, ko (v resnici) ni nič, vara sam sebe" (Gal 6,3).
          Jeza je hitra strast. Se pravi, še preden se dobro zavem, moja kri že zavre. Kakor da človek ne bi imel svobode glede tega. Mojstri duhovnega življenja pravijo, da je med tem, ko človek nekaj vidi, kar po njegovem ni prav (npr. nekdo vozi pred menoj in ko zavija, ne da smerokaza) in vzgibom jeze majhen trenutek (manj od sekunde), ko smo še svobodni, ko še lahko ustavimo proces, ki vodi v obsojanje, nasilje, izbruh ipd. Z vztrajno vajo pozornosti lahko zaznamo tisti trenutek svobode in prekinemo razvoj jezljivosti. Seveda, z vajo, vajo, vajo!!!
          In še to. Kadar pademo v ta greh, je pomembno, da se potem ne obtožujemo, da ne obsojamo sami sebe, da se ne jezimo sami nase. Prva jeza je škodljiva, ta druga pa še mnogo bolj. Potrebno se je hitro in ponižno obrniti k Bogu in blago moliti: "Gospod, ti me imaš rad. Poglej, kako sem se jezil na svojega brata, sestro. Očisti mi srce, naj iščem samo tebe." Nič drugega ni treba. Če pa se jezimo nase in zapremo v svoje občutke krivde, bo naslednjič z našo jezo še slabše.