sreda, 21. oktober 2015

V veliko večji meri

     "Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa. ... Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu. ... Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost ..." (Rim 5,15.17.20).

 

     Včeraj smo pri maši brali gornje vrstice iz Pavlovega pisma Rimljanom. Posebej so me nagovorile besede, ki sem jih podčrtal. Kaj pomeni "v veliko večji meri, toliko bolj, veliko bolj"? Vsi hrepenimo, da bi razumeli in doživljali ta "veliko bolj", to "večjo mero" daru ali milosti, ki se nam je zgodila v Jezusu Kristusu. V našem vsakdanu se namreč zdi, da bolj čutimo in doživljamo moč prestopka, skušnjav, greha, sužnosti, manj pa moč milosti.

     Zdi se mi, da je v Pavlovih izrazih (poudarjenih zgoraj) skrita vsa skrivnost naše krščanske duhovnosti, vsa moč Božje ljubezni. In želja je, da bi bili deležni te moči prav v trenutkih svoje krhkosti, preizkušenj, skušnjav, potrtosti. Da bi v takšnih trenutkih računali na veliko, pomnoženo, zvrhano mero Božje milosti in daru.


sobota, 19. september 2015

Dati zavetje bolečini

"Nikar ne bruhaj svoje mržnje in sovraštva, ki hoče maščevanje, na nemške matere, ki morajo zdaj, v tem trenutku, zaradi svojih sinov, ki so padli in umorjeni, prenašati bolečino, ki je enaka tvoji. Tej bolečini moraš pustiti ves prostor, ki je na voljo v tebi sami, in ji dati tisto zavetje, ki ji je določeno. Mogoče se bo na ta način bolečina v svetu zmanjšala, če bomo vsi odkrito, vdano in odgovorno prenašali to, kar nam je dodeljeno. Če pa bolečini ne daš primernega zavetja, temveč pustiš več prostora sovraštvu in načrtom maščevanja - iz česar se rodi še več bolečine za druge - ja, tako ne bo nikoli konec bolečine na tem svetu, temveč bo samo še rasla. Kadar boš bolečini podelila mesto in prostor, ki ji po njenem plemenitem izvoru pripada, takrat boš mogla reči: življenje je tako lepo in bogato! Tako zelo lepo in bogato, da boš mogla verovati v Boga." 

Te besede je 28. marca 1942 v svojem dnevniku sebi namenila Etty Hillesum, nizozemska Judinja, ki je septembra 1943 zgorela v Auschwitzu. 


 

petek, 26. junij 2015

Ljubezen in spoštovanje

     "... Obljubim, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja," si rečeta mladoporočenca. Ta "spoštoval" bi lahko kar izpustila, kajne? Saj je vendar dovolj ljubezen! A ljubezen (pre)pogosto enačimo s čustvi. Ko pridejo težave in se čustva ohladijo, ljubezni ni več. Kaj pa zdaj? Tu prav pride spoštovanje, ki ni odvisno od naših čustev, temveč od naše volje. Tega smo vsi sposobni, tudi če ne čutimo ljubezni. Minimalno (in verjetno ne tako nepomembno) pri tem spoštovanju je, da ne govorimo slabo o drugem. Če lahko rečemo kaj dobrega o drugem, toliko bolje. 
     Sv. Izak Sirski, menih iz 8. stoletja, je napisal tole pomenljivo misel: "Naj te ne skrbi, da bi ljubil bližnjega. Prizadevaj si, da ga boš spoštoval mnogo bolj, kot si zasluži, in odkril boš, da tvoje srce živi ljubezen." Kako modri so tile stari bogonosci!



četrtek, 25. junij 2015

Kakšen Bog!!!

     Neverjetno! Ali je bilo že kdaj slišati kaj takšnega o božanstvu, kar sem danes bral v sveti knjigi o našem Bogu, ki svoje služabnike posadi za mizo  in jim streže?! "Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar našel ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel" (Lk 12,37).


     In še to. Ta isti Bog se popolnoma poistoveti s slabotnimi, krhkimi, nezaščitenimi, brezpravnimi: "Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme ..." (Mr 9,37). 
     Kakšen Bog!!!

sreda, 24. junij 2015

Shujševalna kura

     "Vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič (ali: v meni nima nič), vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče" (Jn 14,30-31).

     Vladar tega sveta, princ teme, hudi duh, sovražnik človeške narave (tako ga imenuje Ignacij Lojolski), skušnjavec ... Jezusu ne more nič oz. v njem nima nič, kar pomeni, da v njem ne najde ničesar svojega, na kar bi se lahko obesil. Ne najde v njem ničesar sebi podobnega. Nobene sebičnosti, častihlepja, oblastiželjnosti ... Ničesar. Vladar tega sveta je kot parazit na rastlini, ki se hrani s tem, kar najde. Če ne najde ničesar, začne hirati. Seveda je vladar tega sveta napadel Jezusa, organiziral zlo tako, da je bil umorjen na križu, a v njem ni našel ničesar užitnega zase. In ker v Jezusu ni našel ničesar svojega, bolj je bilo njegovo delovanje uničujoče, bolj je zasijalo to, kar je Jezus imel, to je Očetova ljubezen. Jezus je bil namreč ves v Očetu, v njegovi ljubezni, v čaščenju Očeta.
     Če smo tam, kjer je Jezus, se pravi v Očetovi ljubezni, vladar tega sveta tudi v nas ne bo našel ničesar svojega, ničesar, kar bi bilo zanj užitnega, česar bi se lahko oprijel. Če ostajamo v Njegovi ljubezni, ga puščamo stradati. Privoščimo mu dobro shujševalno kuro! 



    

torek, 23. junij 2015

Užaljen?

     Nekdo me je užalil. Ne vem, zakaj. Morda sem ga s čim razjezil, morda nisem bil dovolj pozoren do njega. Kakorkoli, v užaljenosti mojega jaza se prebuja obramba, hočem svojo pravico, dokazati svoj prav. Kaj se zgodi, ko branim in zahtevam svojo pravico? Najprej ostajava sama, ni nekoga tretjega, v katerem bi živela najin odnos. Drugič, če jaz iščem svojo pravico, se ločim od tistega, ki me je užalil. Tretjič, tudi če uspem v svoji obrambi in zahtevi po pravici, ljubezen drugega ne bo več takšna, kot je bila prej. Pojavi se nezaupanje, ranjena občutljivost (pri njem in pri meni) postane še bolj občutljiva za nove rane; življenje postane tako zelo naporno.
     Lahko pa v veri razmišljam takole: On me je užalil. To je storil zato, ker je bil že sam prej ranjen, ker je že sam prej doživel napad hudega. In zdaj naj bom še jaz proti njemu!? Torej bom rajši sprejel žalitev, da ne bi izgubil ljubezni, da ne bi izgubil prostora, v katerem sije Božja ljubezen do nas vseh. Ta ljubezen me varuje, zato nimam potrebe, da bi zahteval svojo pravico. Tako postajam tudi bolj preudaren, saj se zavedam prave resničnosti, ki je v tem, da če me nekdo žali, je on že pod oblastjo sovražnika (hudega). Če se torej borim proti tistemu, ki je že žrtev napada sovražnika, sem tudi sam hudoben. On doživlja svojo slabost in strah, jaz pa tega ne opazim. Evangeljska logika mi pomaga opaziti to resničnost, ki jo običajno prezremo.

     Naša mami praznuje danes 88 let. Vse najboljše, mami!
 

ponedeljek, 22. junij 2015

Otročiči

     Prav tisto uro se je Jezus razveselil v Svetem Duhu in rekel: "Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem" (Lk 10,21).

     Kaj je "to", kar je Oče razodel otročičem? Očetova ljubezen do vseh ljudi. Do vseh! Ne le ljubezen do Jezusovih učencev, do izbrancev, do pripadnikov določene skupine. Do vseh ljudi. No, saj je vendar jasno, da Bog ljubi vse ljudi, mar ne? V teoriji da, a v našem konkretnem duhovnem prizadevanju težko pridemo do tega prepričanja in naše čutenje se le počasi navadi na takšen pogled. Radi bi začutili, da nas Bog ljubi, molimo in prosimo za ta dar, a ne opazimo, da smo morda v glavnem osredotočeni nase, na svoje doživljanje, na svoje strahove in bolečine, na svoje želje in hrepenenja, na svoj napor, da bi bili krepostni in bi nas tako/zato imel Bog rad. Mi smo v središču. Toda Božja ljubezen je za vse ljudi. Ko jo gledam in sprejemam pod tem vidikom, jo lahko tudi jaz okušam v polnosti. 
     Takšna je drža "otročičev", o katerih govori Jezus. Otročiči, imenovani tudi "mali", so tisti, ki nenehno dajejo prednost Božjim mislim pred svojimi mislimi, Božjemu čutenju pred svojim čutenjem in doživljanjem, ki služijo Božji ljubezni do vseh ljudi. To je naš krščanski poklic: Pomagati, da bodo ljudje spoznali lepoto Božje dobrohotnosti in ljubezni do njih. Bolj bodo to lepoto okušali drugi, več je bomo deležni tudi mi. In hkrati bomo razbremenjeni utrudljivega napora, ko skušamo ugajati Bogu s svojim nikoli dovolj krepostnim življenjem, ki verjetno tudi Bogu ni kaj dosti zanimivo. 
    Tudi Jezus živi to držo otročičev. Veseli se, ker je Oče razodel skrivnost ljubezni drugim, ne njemu. On samo pomaga Očetu pri tem delu. To rojeva veselje.



nedelja, 21. junij 2015

Sterilnost žrtve

     "Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve" (Mt 9,13). Tako je Jezus odgovoril farizejem, ki so se pohujševali nad njim, ker je jedel s cestninarji in grešniki. O tem, kaj pomenijo te besede, naj bi se poučili tudi mi, kajti niso kar tako samoumevne. 
     Gre za to, da naše žrtve (daritve, dobra dela, odpovedi, geste ljubezni ...) niso nujno rodovitne in všeč Bogu. Lahko nas puščajo same, zagrenjene, razočarane. Pomislimo na starše, ki so se žrtvovali za svoje otroke, se zanje razdajali, potem pa niso prejeli tiste hvaležnosti, ki so jo pričakovali - in so razočarani. Ali hčerka, ki se je vsa posvetila svojim staršem, se zaradi njih morda tudi ni poročila, da bi jim bila bolj na razpolago, potem pa je v starosti lahko trpka, jezna, zagrenjena. Ali oseba v posvečenem življenju, ki po dolgih letih askeze, odpovedi in služenja ne kaže nobenega veselja. Hotela je biti popolna, a je ostala sterilna. Žrtev, ki gre v smeri naše popolnosti in lepe predstave (za občinstvo), je nekoristna. Še več, nevarna in škodljiva je. Bog ne mara takšne žrtve, ker bomo na koncu celo jezni nanj, češ toliko smo se žrtvovali, zdaj pa mu ni mar za nas! 
     Usmiljenja hočem in ne žrtve. Zakaj Bog hoče usmiljenja? Ker je samo usmiljenje znamenje njegove navzočnosti, lepota njegove milosti. Žrtev, ki ne govori o njegovem usmiljenju in ga ne razodeva, ni všeč Bogu. Ko storimo neko dobro delo, naj bi se v nas in v drugih na koncu rodil takšen ali podoben vzklik: "Gospod, kako si velik, kako si dober!" Mož in žena naj bi se po strastni noči zahvaljevala: "O Bog, kako si strasten - in nežen!" In strežnica po prečuti noči ob bolniku: "Gospod, tvoje usmiljenje je neizmerno!"
     Gospod, uči nas usmiljenja!



sobota, 20. junij 2015

Vlačuga postane devica

     "Jaz sem, jaz sem tisti, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se ne spominjam tvojih grehov" (Iz 43,25), pravi Bog po preroku Izraelcem, ki so bili v babilonski sužnosti. Težko verjamemo, da bi se Bog ne spominjal naših grehov, ker ponavadi izhajamo iz svoje izkušnje. Nekdo me je prizadel. Odpustil sem mu. Znova me je prizadel in ob tem sem se spomnil prve žalitve, nisem je pozabil. Odpustil sem, a ne pozabil. Prerok pa pravi, da se Bog ne spominja naših grehov. Ali je to sploh mogoče?
     Ko Bog odpušča, dela nekaj novega. "Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite?" (Iz 43,19). To lepo vidimo pri preroku Ozeju, ki govori o zavezi med Bogom in izraelskim ljudstvom. Bog je mož, Izrael pa nezvesta žena, ki se je vdala prešuštvu z drugimi moškimi. V svoji nori ljubezni Bog znova sprejme k sebi svojo ženo vlačugo in to z izrazi čisto nove, sveže ljubezni: "Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce" (Oz 3,16). Vlačugo spremeni v devico! To je delo Božjega odpuščanja.
     Bog se ne spominja naših grehov. K takšnemu pozabljanju vabi tudi nas: "Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči" (Iz 43,18). Nagnjeni smo k temu, da seštevamo svoje grehe. Četudi gremo k spovedi, nas še vedno bremenijo grehi preteklosti. Bog pa ne sešteva naših grehov. Izbrisuje jih in se jih več ne spominja. Kakšno razodetje Boga je v tem! Kako težko nam je sprejeti takšno podobo Boga! Po grehu se običajno borimo z občutki krivde, kar je znamenje, da je v nas še vedno podoba Boga, ki se jezi in nam zameri, mi pa ne vemo, kako bi ga pomirili in spravili v dobro voljo. On pa v resnici dela nekaj novega in mi tega ne opazimo.

petek, 19. junij 2015

V začetku je bil dar

     "Spominjaj se! Ne pozabi!" je pogosta prošnja v Svetem pismu, s katero Bog skoraj roti Izraelce, da ostanejo v zavezi z Njim, da ostanejo v odnosu, v občestvu, v ljubezni. Česa naj se spominja svetopisemski človek, česa naj ne pozabi? Daru. V življenje in v zavezo z Bogom je vstopil zastonj, po milosti, po daru. Bil je presenečen, čudil se je: Kako? Name si se ozrl? S čim sem si to zaslužil? Počutim se obdarjenega, počaščenega.
     Spominjaj se! V tem je skrivnost vztrajanja v vsakršnem odnosu in ljubezni. V začetku je bil dar. Druga oseba me je opazila in mi dala začutiti, da sem ji dragocen. Ni se ustrašila mojih slabosti in grešnosti, še več, s svojo ljubeznijo mi je pomagala, da se lažje sprejemam in spoštujem v svoji krhkosti. Kar težko sem dojemal in sprejemal njeno ljubezen, ki ni postavljala pogojev. "Kako me moreš imeti rada, mene, takšno nulo?!" sem jo vprašal včasih. Čutil sem, da si njene ljubezni nisem zaslužil. Bila je dar, milost. 
     In zdaj me spomin na ta dar ohranja in varuje v ljubečem odnosu. Spomin, ki je tudi sedanjost. Še vedno se čudim in čutim nevrednega ljubezni. Zavedam se lastne grešnosti in slabotnosti (vedno bolj!), a sem poln hvaležnosti za prvotni dar, ki ga lahko okušam znova in znova.
       Ne pozabi! Pozaba je huda stvar. Duhovna skleroza. Ko pozabljam, začenjam gojiti pričakovanja in zahteve (do sebe, drugih, dogodkov, Boga), začenjam iskati in se boriti za svoje pravice, za to, kar mi pripada itd. Tako počasi ostajam sam, odnos pa umira. 
     Gospod, ohranjaj v nas spomin na dar! 



nedelja, 07. junij 2015

Tudi jaz sem kriv

     Oče Pafnucij je rekel: »Ko sem bil na poti, se je zgodilo, da sem zaradi megle zašel in se znašel v bližini neke vasi; tam sem videl nekaj ljudi, ki so občevali med seboj. Vstal sem in molil za odpuščanje svojih grehov. In glej, prišel je angel z mečem in mi rekel: 'Pafnucij, vsi, ki obsojajo svoje brate, bodo s tem mečem pokončani. Ker pa ti nisi obsodil, ampak si se pred Božjim obličjem ponižal, kot da si sam grešil, zato je tvoje ime vpisano v knjigo živih.'« 
 


     Koliko ljubezni in modrosti je v zgornjem "izreku" iz puščave! Oče Pafnucij je videl greh bližnjega, a ni sodil in obsojal, temveč ga je zlo, ki ga je videl, spomnilo na njegov lastni greh. Videl je greh drugega in se razjokal nad lastnim. Še več. Ko je videl greh drugega, je razumel, da je ta greh tudi njegov. Tudi on je kriv, odgovoren. Ni se sebično ločil od drugega človeka, temveč se je počutil zelo povezanega z njim, solidarnega z njim. "Njih krivdo je vzel nase," beremo nekje v Svetem pismu. In: "On, ki ni imel greha, je za nas postal greh."
     Naj nam sveti oče Pafnucij izprosi milost takšen ljubezni in modrosti!

sreda, 13. maj 2015

Dobre ali gnile?

      Nekoč so prišli puščavniki iz Sketis (slavnega puščavniškega naselja) k puščavnici materi Sari. Prinesla jim je košarico. Pustili so dobre stvari in pojedli gnile. Rekla jim je: »Resnično ste iz Sketis.« 


     Puščavniki iz Sketis so veljali za goreče askete, prave Kristusove atlete. Mati Sara jim je ponudila košarico sadja. Pustili so, kar je bilo dobrega in zdravega, pojedli pa tisto, kar je bilo nagnitega in prezrelega. Mati Sara jih je pohvalila. 
     Na prvi pogled se zdi, da je to malo pretirano, staromodno. Mar si človek ne sme privoščiti nekaj dobrega, zdravega? Mar ni rečeno, naj človek ljubi bližnjega kakor samega sebe? Če ne bo ljubil in lepo ravnal s seboj, kako bo cenil druge? Zdi se, da ti menihi ne marajo sami sebe, da se zaničujejo.
     In vendar, modra mati Sara jih je občudovala in pohvalila. V njihovi potezi je nekaj globoko evangeljskega. Kdo danes dela tako? Kdo daje prednost bližnjemu? Kdo se trudi, da bo bližnjemu boljše? Naša logika je bolj tista vojaška: Ko smo prišli k vojakom (v stari JLA), smo bili v začetku "fazani"; vsi so se spravljali na nas. Molči, delaj, trpi! A ravno takrat bi potrebovali največ pomoči in sočutja starejših vojakov. Ko smo potem mi postajali "stare kosti", smo se seveda znašali nad "fazani" - tega smo se dobro naučili. 
     Ko sem bil rektor jezuitskega semenišča v Rimu, se je našim bogoslovcem godilo nekaj podobnega. Ko so prišli v semenišče (iz raznih koncev sveta), so dobili najslabše sobe, potem pa so si do konca bivanje v Rimu "izborili" kaj boljšega. Novinci, ki jim je bilo že tako težko zaradi vsega novega (jezik, kultura ...), pa so dobili najslabše. Moralo bi biti ravno obratno! V začetku dobiš najboljšo sobo, pozneje, ko si že malo udomačen, pa jo odstopiš tistemu, ki pride na novo. Vendar je bila logika še vedno precej "vojaška". 
     Z njo se srečujemo vsak dan, vsepovsod. V politiki, ekonomiji, medsebojnih odnosih, Cerkvi ... Kaj bi nam rekla mati Sara?

četrtek, 07. maj 2015

"Kaj hočeš od tega sleparja?"

      Neka ženska je imela v prsih bolezen, ki se imenuje rak, in ko je slišala o puščavniku očetu Longinu, je poskušala priti do njega. Takrat je živel v Enatonu, to je devet milj zahodno od Aleksandrije. Ko ga je ženska iskala, je naneslo, da je ta blaženi ob morju nabiral les, in ko je naletela nanj, mu je rekla: »Oče, kje se mudi oče Longin, Božji služabnik?« Ni namreč vedela, da je to on. On pa ji je rekel: »Kaj hočeš od tega sleparja? Ne hodi k njemu, kajti slepar je! Sicer pa, kaj je to, kar imaš?« Ženska mu je pokazala bolezen. Naredil je križ nad tem mestom in jo odpustil z besedami: »Pojdi in Bog te bo ozdravil! Kajti Longin ti ne more nič koristiti.« Ženska je odšla z zaupanjem v te besede in je v trenutku ozdravela. Pozneje je pripovedovala nekaterim o dogodku, in ko je navedla starčeve značilnosti, je izvedela, da je bil tisti starec sam oče Longin.


      Oče Longin, Božji mož, se je zavedal skušnjave častihlepnosti, to je nevarnosti, da bi ga ljudje slavili zaradi tega, kar je Bog delal po njem. Tudi Jezus v evangelijih je imel takšne skušnjave. Ko je npr. ozdravljal in so ljudje hoteli, da ostane pri njih, ali ko je nasitil množico v puščavi, pa so prišli, da bi ga postavili za kralja. A Jezus se je umaknil. Nikoli ni iskal slave zase. Vedno je pokazal na Očeta, ni hotel biti on v središču.
     Slava in čast, ki gre vedno le Bogu, se tako hitro prilepi na človeka! Pričakujemo priznanje, pohvalo, hvaležnost ... Ali pa se bojimo kritike, graje, prezrtosti ... Tako smo vedno odvisni od tega, kakšni so drugi do nas. Na vseh področjih življenja se nam to dogaja, tudi v cerkvenih službah. Jezuit se npr. v času apostolske vitalnosti počuti kot tisti osliček, ki je nesel Jezusa v Jeruzalem; misli si, da ljudje ploskajo in pojejo hozano tudi njemu. Pozneje ga bodo postavili v stajo in nihče se ne bo več zmenil zanj.
     "Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,16), beremo v Jezusovem govoru na gori. Da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta. Vašega Očeta, ne vas! Ljudje ne potrebujejo naših dobrih del, ne potrebujejo naše ljubezni. Pogosto jim je celo nadležna ali se požvižgajo nanjo. "Joj, pa toliko dobrega bi radi naredili, a ljudje tega niti ne opazijo," morda kdaj potožimo. Ljudje bodo sprejeli našo ljubezen samo takrat, ko jim bo ta ljubezen govorila o neki drugi, večji ljubezni, samo takrat, ko jim bo razodela Božjo ljubezen. Ko bodo zaradi naših dobrih del lahko slavili našega Očeta, ki je v nebesih. 

sobota, 02. maj 2015

Bodimo skromni

      Neki menih je prišel k puščavniku očetu Matoesu in mu rekel: »Kako da so puščavniki iz Sketis naredili več, kot je (zapovedano) v Svetem pismu, da so namreč ljubili sovražnike bolj kot sebe?« Oče Matoes mu je rekel: »Jaz za zdaj še tistega, ki mene ljubi, ne ljubim kot samega sebe.« 


     V Svetem pismu je rečeno: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." In še: "Ljubite svoje sovražnike." Menih, ki je prišel k očetu Matoesu, se je čudil, kako to, da puščavniki v Sketis naredijo še več, kot je zapovedano v Božji besedi. Čeprav je v teh besedah videti občudovanje, ki ga ima menih do omenjenih puščavnikov, pa je morda v tonu njegovega glasu čutiti rahlo nezadovoljstvo s seboj, ker on ni sposoben česa takšnega. Morda se zelo trudi, a mu ne uspeva ljubiti svojih bližnjih, kaj šele sovražnikov. In je žalosten. Zato je odgovor modrega očeta Matoesa lahko zelo tolažilen in opogumljajoč: "Jaz za zdaj še tistega, ki mene ljubi, ne ljubim kot samega sebe." Matoes je skromen, zaveda se svojih slabosti, zaveda se, da ljubiti ni nekaj lahkega, cenenega, površinskega. Ljubiti ni v njegovi moči. Še do tistih, ki so dobri do njega, ne more biti dober, kaj šele do sovražnikov. 
     Ali ni v tem tolažba tudi za nas? Pogosto imamo visoke ideale in predstave o tem, kako bi morali ljubiti druge, kako bi morali biti potrpežljivi z njimi, kako bi morali dati življenje zanje, v resnici pa ne moremo potrpežljivo sprejemati niti najbližjega, ki mu teče iz nosa, smrdi iz ust ali kaj podobnega. Visoki ideali, realizacija pa majhna. In smo nezadovoljni, živčni ... Bolje je malo znižati svoje ideale ter narediti to, kar zmoremo, pa bomo bolj zadovoljni in v miru.
     Načelo postopnosti: Ne moreš sprejemati in ljubiti vseh ljudi? Nikar se ne trudi, da bi ljubil vse, se boš pretegnil! Poskušaj živeti v miru s tistimi, ki jih lahko sprejemaš, morda ti bo Gospod dal milost, da boš sprejel še koga drugega. Kaj pa, če sploh ne moreš ljubiti ljudi? (Nekateri s(m)o ljudomrzneži.) Potem pa bodi prijazen do živali, do kašnega mucka ali kužka. Če pa še to ne gre, ljubi kakšno rastlino, prijazno jo zalivaj, kdaj pobožaj. Ta se pa heca, boste rekli. Ne. Pomembno je, da smo zelo, zelo iskreni pred Bogom. Pred njim niso pomembni naši dosežki in uspehi, temveč iskrenost srca. "Gospod, toliko zmorem, nič več. Če mi boš dal milost, bom naredil še kaj več." In smo v miru. Bodimo skromni! 
     

sreda, 15. april 2015

Ni ju obsodil

      O starcu (puščavniku), ki je živel v Egiptu v celici, ki je imela le eno sobo, so govorili, da sta k njemu prihajala na obisk nek brat (puščavnik) in neka devica. Nekega dne sta prišla k starcu oba hkrati. Ko se je zvečerilo, si je starec napravil ležišče in se ulegel v sredo med njiju. Brat, ki ga je napadla skušnjava, se je združil z devico in sta grešila. Starec je to opazil, a ni rekel ničesar; zjutraj ju je odpustil, ne da bi pokazal kakšno žalost. Onadva sta se med potjo spraševala, če je starec opazil, kaj se je zgodilo. Skesana sta se vrnila in mu rekla: »Oče, mar nisi opazil, kako se je Satan poigral z nama?« On je odgovoril: »Sem.« Rečeta mu: »Kje je bil tvoj duh v tistem trenutku?« Odgovori jima: »Moj duh je jokal tam, kjer je bil Kristus križan.« Ko sta prejela od starca odpuščanje, sta odšla in postala izvoljeni čaši.


     Koliko modrosti in ljubezni je v tem starcu! Kakor Bog je, ki vidi naše skušnjave in naš greh, ki bi lahko kaj storil, da bi nas obvaroval padca, a tega ne stori, ker nam pušča svobodo. Podoben je tistemu gospodarju iz prilike o ljuljki in pšenici, ki ni dovolil služabnikom, da bi šli in izruvali ljuljko. Veroval je besedi Svetega pisma, ki pravi, da moramo skozi mnoge preizkušnje. Ko je jokal tam pod križem, je gotovo prosil Gospoda, da bi jima bila ta preizkušnja in padec v duhovno rast. In Gospod se je ozrl na njegovo molitev, na njegovo zaupanje. Brat in devica sta postala "izvoljeni čaši", bogoljuba. 

petek, 10. april 2015

"Mislila je, da je vrtnar"

     Marija Magdalena se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: "Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?" Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: "Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla" (Jn 20,14-15).

   
      Mislila je, da je vrtnar. A je bil Jezus. Tolikokrat mislimo ali se nam zdi, da je to, kar vidimo na površini, vse! Ne vidimo globlje. Ne zaznamo, da se nam v vsem razodeva Kristus, Vstali. Kakor Mariji Magdaleni, kakor učencem po vstajenju.
     Gremo po cesti, približa se nam umazan, vinjen moški, mislimo, da je klošar. A je Jezus, ubog in ponižan.
     Mati pripravi kosilo in pokliče družino, naj pride k mizi. Zdi se, da je le skrbna, ljubeča mati. A se v njej razodeva Jezus, ki pravi svojim 'otrokom' (učencem po vstajenju): "Pridite jest!" (Jn 21,12). 
     V skupnosti smo pri zajtrku, prepiramo se o - kakor običajno - neskončno pomembni temi. Zdi se, da je eden pametnejši od drugega, vsaj tako misli vsak o sebi. A smo podobni dvanajsterim, ki so se med zadnjo večerjo prerekali, kateri izmed njih se zdi največji. In Jezus nam govori, da kdor hoče biti največji, naj bo vsem služabnik.
     Nekoga ne moremo sprejeti, ker je nemogoč. Le kako more biti tako težak, si mislimo. A v njem se nam razodeva Gospod, preizkušan in trpeč.
     Gospod, odpri nam oči, razodeni se nam v majhnih, vsakdanjih stvareh, saj vse govori o Tebi!



četrtek, 02. april 2015

"Mati ne sme oprostiti!"

Dva brata Karamazova, Ivan in Aljoša, se srečata v krčmi. Ivan, upornik, naniza Aljoši, menihu, nekaj grozljivih prizorov o mučenju otrok. Med drugimi je tudi dogodek, v katerem neki general (bilo je v času tlačanstva) nažene trop psov nad nedolžnega otroka, da ga raztrgajo. Vpričo matere so psi raztrgali otroka na koščke. "Mati mu ne sme oprostiti!" vzklika Ivan. "Če želi, mu lahko oprosti zase, mučitelju naj oprosti svoje neizmerno materinsko trpljenje, trpljenja svojega raztrganega otroka pa mu nima pravice oprostiti, ne sme mu ga oprostiti, tudi če bi mu ga oprostil sam otrok!" 
Prizori o mučenju otrok so Ivanu služili kot uvod v njegovo pesnitev 'Veliki inkvizitor'. To pesnitev, mojstrsko delo Fjodorja Dostojevskega, je Ivan sestavil v slogu srednjeveških pesniških del, med katerimi Ivan navaja tudi pesnitev o mučni poti Matere božje (glej spodaj). Ali mati res nima pravice in ne sme mučitelju oprostiti trpljenja svojega raztrganega otroka?  
 
»Tako denimo obstaja neka krajša samostanska pesnitev (seveda prevedena iz grščine): 'Mučna pot Matere božje', ki po drznosti prizorov ne zaostaja za Dantejem. Mati božja obišče pekel, 'po mukah' pa jo vodi nadangel Mihael. Tam vidi grešnike in njihove muke. Mimogrede, tam je neka zelo zanimiva kategorija grešnikov v gorečem jezeru: nekateri izmed njih se v to jezero tako zelo pogrezajo, da že ne morejo več vzplavati, 'nanje pozablja tudi že Bog' – izjemno globok in močen izraz. Toda pretresena in jokajoča Mati božja pade pred božjim prestolom na kolena in prosi milosti za vse, ki so v peklu, za vse, ki jih je tam videla, brez razlike. Njen pogovor z Bogom je strašno zanimiv. Moleduje ga in noče iti stran, ko pa ji Bog pokaže z žeblji prebite roke in noge njenega sina ter jo vpraša: 'Kako naj odpustim njegovim mučiteljem?' – ona veli vsem svetnikom, mučenikom, angelom in nadangelom, naj se z njo vred vržejo na kolena in molijo za pomilostitev vseh brez razlike. Konča se tako, da od Boga izprosi vsakoletno prenehanje muk od velikega petka do binkoštne nedelje, grešniki v peklu pa se takoj začnejo zahvaljevati Gospodu in mu vpijejo: 'Pravičen si, Gospod, ker si tako razsodil!'«

sreda, 25. marec 2015

Imate radi ananasov kompot?

 



          V enajsti knjigi romana Bratje Karamazovi, v poglavju z naslovom Hudiček, je Dostojevski opisal zadnje srečanje med Aljošem, najmlajšim izmed bratov Karamazovih, in Lizo, štirinajstletnim dekletom; druži ju mladostna ljubezen, zaupljivost in preizkušenost (Liza boleha za otroško paralizo). Proti koncu srečanja Liza spregovori o križanem dečku:

        »Imam neko knjigo, v kateri sem brala o nekem sodišču, ne vem več, kje, češ da je neki Žid štiriletnemu dečku najprej porezal vse prstke na ročicah in ga nato razpel na steno, pribil ga je z žeblji in razpel. Pozneje je na sodišču rekel, da je deček umrl hitro, že po štirih urah. Res hitro, ni kaj! Menda je stokal in stokal, Žid je pa stal zraven in se naslajal ob pogledu nanj. To je dobro!« 
        »Dobro?«
         »Dobro. Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot. Zelo rada imam ananasov kompot. Ga imate vi radi?«
         Aljoša jo je molče gledal. Bledorumeni obraz se ji je nenadoma spačil in oči so ji zagorele.
          »Veste, ko sem prebrala o tem Židu, sem se potem vso noč kar tresla od solz. Zamišljam si, kako otročiček kriči in stoka (štiriletni dečki že nekaj razumejo), mene pa ne zapušča ta misel na kompot. ...«

        V podobi dečka zlahka vidimo križanega Kristusa. "Neka knjiga", ki jo ima Liza, je evangelij, opis mučenja dečka je podoben križanju na Golgoti, kjer so se ljudje naslajali ob pogledu na Križanega.
        Prizor o križanem dečku in ananasovem kompotu nas pretrese, zgrozi nas človekovo grozodejstvo. In hudiček Liza. A prav tu je pomembno slišati Lizine besede: "Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot." Mar se ne prepoznamo v teh besedah tudi mi? Slišimo in beremo o raznih grozodejstvih, povzročamo jih tudi sami in ... in uživamo ob ananasovem kompotu.