torek, 17. marec 2015

Nihče se ni imel za tega vrednega

Prejšnji konec tedna smo imeli v Ignacijevem domu duhovnosti postno duhovno obnovo z naslovom "Lazar, pridi ven!" Ustavili smo se ob nekaj odlomkih iz romana Zločin in kazen (Fjodor M. Dostojevski), posebej ob odlomku, v katerem Sonja bere Raskolnikovu odlomek iz evangelija o obuditvi Lazarja; takrat sta se "morilec in vlačuga čudno zbližala ob branju večne knjige", zapiše Dostojevski.

V duhovno obnovo nas je uvedel odlomek iz začetka romana, v katerem se glavni junak Raskolnikov v krčmi sreča z Marmeladovim, ubogim in zapitim uradnikom, ki mladeniču, bodočemu morilcu, zaupa svojo življenjsko zgodbo. Svojo pripoved Marmeladov v velikem zanosu sklene z izpovedjo svoje vere. Prisluhnimo razodetju Božje ljubezni izpod peresa velikega Dostojevskega:

 

  
     »Le zakaj bi se komu smilil?« je zavpil birt, ki se je spet znašel poleg njiju.
      Razlegel se je smeh in celo zmerljivke. Smejali in prerekali so se tisti, ki so ga poslušali, in tisti, ki so samo gledali figuro odpuščenega uradnika.
      »Zakaj bi se jaz komu smilil?« je nenadoma zavpil Marmeladov, vstal in očitno navdahnjen stegnil roko naprej, kakor da je čakal samo na te besede. »Zakaj bi se smilil, praviš? Da, jaz se nimam za kaj smiliti! Mene je treba razpeti na križ, ne pa pomilovati! Zato kar križaj, sodnik, in pomiluj šele križanega. Še sam pridem k tebi na križanje, kajti željan nisem veselja, temveč bolesti in solz! Mar misliš, trgovec, da mi je šel ta tvoj polič v slast? Bolesti, bolesti sem iskal na njegovem dnu, bolest in solze, in sem jih našel in okusil, usmilil pa se naju bo ta, ki se je vseh usmilil in ki je razumel vsakogar in vse, on edini je naš sodnik. Tistega dne pride in vpraša: 'A kje je hči, ki se je darovala za okrutno in jetično mačeho, za tuje in maloletne otroke? Kje je hči, ki se je usmilila svojega zemeljskega očeta, malovrednega pijanca, ne da bi se zgrozila nad njegovim zverinstvom?' In poreče: 'Pridi! Nekoč sem ti že odpustil... Enkrat že... Tudi zdaj so ti odpuščeni tvoji mnogoteri grehi, zato ker si mnogo ljubila...' In bo odpustil moji Sonji, že vem, da ji bo odpustil... V svojem srcu sem začutil, ko sem bil malo prej pri njej... In vsem bo sodil in odpustil, dobrim in slabim, premodrim in krotkim... In ko konča z vsemi, spregovori še nam: 'Stopite predme še vi!' poreče. 'Stopite predme pijanci, stopite predme slabiči, stopite predme nesramniki!' In vsi bomo brez sramu stopili predenj. In poreče: 'Svinje ste! Z živalsko podobo in vedenjem, a stopite predme tudi vi!' Tedaj porečejo premodri in pametni: 'Gospod! Kako, da sprejemaš te?' In poreče: 'Zato jih sprejemam, premodri, zato jih sprejemam, pametni, ker se niti eden izmed njih ni imel za tega vrednega...' Tedaj iztegne roke proti nam in mi popadamo predenj... in planemo v jok... in vse bomo razumeli! Tedaj bomo vse razumeli! In vsi bodo razumeli... tudi Katerina Ivanovna bo razumela... Gospod, pridi k nam tvoje kraljestvo!«







1 komentar:

  1. »Sapa je bila močnejša, izpodmetla je kamenje, odnašala slamo in staro listje, da, celo majhne grude, in zaznamovala svojo pot, če je pihala prek polj. Zrak in nebo sta potemnela, sonce je rdečkasto sijalo skozi njiju in zrak je občutno bodel. Ponoči je sapa še silneje pihala prek polj, spretno odkopavala korenine žita, in žitna stebelca z ovenelimi listi so se bojevala s sapo, dokler jim ni odkopala korenin. Tedaj je žito poleglo in klasje je kazalo smer sape. Možje so gledali uničeno žito, ki se je zdaj naglo sušilo in je bilo izpod prašne plasti videti le še prav malo zelenja.« … Odlomek je iz znanega romana Sadovi jeze (zla), ki ga je leta 1939 napisal John Steinbeck in zanj prejel leta 1962 Nobelovo nagrado za literaturo.
    Sama pa se ob prebranem zapisu p. Janeza Poljanška znova in znova v mislih selim v zgodbo tudi tega romana, v katerem nas avtor spominja na prah, ki nas je zadušil, na skromnost zelenje, ki tu pa tam še ostaja … in to stori v preprostem jeziku in nam naposled pove, kaj naj ukrenemo… Gre za zgodbo o potovanju obubožane kmečke družine iz Oklahome v Kalifornijo, med katerim je izpostavljena neusmiljenemu izkoriščanju… In vendar, ko se prebijemo do konca zgodbe 'pademo na kolena' pred dejanjem junakinje, ki razume Življenje! In za hip vsaj, razumemo tudi sami… In prosimo, da bi nam srce, ki je spregledalo, ostalo. Da bi razumeli Življenje in sebe…

    OdgovoriIzbriši