sreda, 25. marec 2015

Imate radi ananasov kompot?

 



          V enajsti knjigi romana Bratje Karamazovi, v poglavju z naslovom Hudiček, je Dostojevski opisal zadnje srečanje med Aljošem, najmlajšim izmed bratov Karamazovih, in Lizo, štirinajstletnim dekletom; druži ju mladostna ljubezen, zaupljivost in preizkušenost (Liza boleha za otroško paralizo). Proti koncu srečanja Liza spregovori o križanem dečku:

        »Imam neko knjigo, v kateri sem brala o nekem sodišču, ne vem več, kje, češ da je neki Žid štiriletnemu dečku najprej porezal vse prstke na ročicah in ga nato razpel na steno, pribil ga je z žeblji in razpel. Pozneje je na sodišču rekel, da je deček umrl hitro, že po štirih urah. Res hitro, ni kaj! Menda je stokal in stokal, Žid je pa stal zraven in se naslajal ob pogledu nanj. To je dobro!« 
        »Dobro?«
         »Dobro. Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot. Zelo rada imam ananasov kompot. Ga imate vi radi?«
         Aljoša jo je molče gledal. Bledorumeni obraz se ji je nenadoma spačil in oči so ji zagorele.
          »Veste, ko sem prebrala o tem Židu, sem se potem vso noč kar tresla od solz. Zamišljam si, kako otročiček kriči in stoka (štiriletni dečki že nekaj razumejo), mene pa ne zapušča ta misel na kompot. ...«

        V podobi dečka zlahka vidimo križanega Kristusa. "Neka knjiga", ki jo ima Liza, je evangelij, opis mučenja dečka je podoben križanju na Golgoti, kjer so se ljudje naslajali ob pogledu na Križanega.
        Prizor o križanem dečku in ananasovem kompotu nas pretrese, zgrozi nas človekovo grozodejstvo. In hudiček Liza. A prav tu je pomembno slišati Lizine besede: "Včasih mislim, da sem ga sama razpela. Visi in stoka, jaz se pa usedem nasproti in jem ananasov kompot." Mar se ne prepoznamo v teh besedah tudi mi? Slišimo in beremo o raznih grozodejstvih, povzročamo jih tudi sami in ... in uživamo ob ananasovem kompotu.


petek, 20. marec 2015

Oči imamo zadaj





Hočemo naprej, a gledamo nazaj. In se spotikamo in padamo. Radi bi ozdravili svoje rane iz preteklosti, radi bi odpustili (sebi, drugim, Bogu), radi bi se osvobodili krame, ki smo si jo, hote ali nehote, naložili na ramena, ko smo doživljali in delali krivico, ko smo nosili križ težkih odnosov, bolezni, trpljenja, nesprejetosti, nerazumevanja ... Poskušamo odkriti vzroke za svoje težave. Radi bi šli naprej, a oči imamo zadaj, oziramo se na preteklost. Takšna hoja je težka.

Bolj zdravo je gledati naprej, v prihodnost. Ni se nam treba oklepati ničesar iz preteklosti, kar nas duši in obtežuje, kajti naša preteklost se zdravi, ko zremo v prihodnost. Pomislimo na odpuščanje: Odpuščanje je prostor Božje prihodnosti za naše življenje. Bog je vedno Prihajajoči. Kakor tisti oče, ki "je zagledal in se usmilil svojega sina; pritekel je, ga objel in poljubil" (ni mi treba navesti, kje v Svetem pismu najdemo to mesto, kajne?). "Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj," je slišati pogosto v teh dneh na hodnikih našega doma duhovnosti pri sv. Jožefu. Tudi iz ust sobrata v sosednji sobi. To usmiljenje Prihajajočega zdravi moje rane. "Po njegovih ranah smo ozdraveli," pravi Božja beseda.