sobota, 09. maj 2020

Razkolniki

          V teh dneh sem prebral monografijo Slovenski razkol avtorja Jožeta Možine. Od prve do zadnje črke, ničesar nisem želel izpustiti, nobene podrobnosti, nobenega datuma in kraja, nobenega imena.  Z nekim strahospoštovanjem sem pristopil k temu zajetnemu delu, z željo po očiščenju in zdravljenju vojne travme, s katero je obremenjeno tudi moje srce. Z občutki ganjenosti, sočutja, tudi groze, sem sledil ljudem, krajem in dogodkom, ki so tako globoko zaznamovali in razdelili naš narod. Toliko trpljenja. Najbolj pretresejo poročila o pobojih, o likvidacijah. Na Streliški, na Ulici talcev (čisto blizu naše cerkve sv. Jožefa, kjer živim zdaj), v Polhograjskih Dolomitih, na Bloški planoti, v Velikih Laščah ... Umori družin, mladih deklet, otrok ... Oče in hčerka na parah ... Slovenec že mori Slovenca, brata ... Tudi jaz sem tam, s svojo jezo, sovraštvom, zamero ... Vsi smo razkolniki, tako ali drugače. 
          In upanje, sprava? Tolažeč je primer vnukinje nekega znanega partizanskega poveljnika, ki je pisala potomcu enega med vojno umorjenih in ga v imenu svojih prednikov prosila odpuščanja. V tej in podobnih gestah se po mnenju avtorja zrcali svetlejša prihodnost težavnega slovenskega spravnega procesa.
          Na koncu se mi je prebudila tudi želja, da bi obiskal te kraje trpljenja, o katerih sem bral, se dotaknil in poljubil sveto zemljo ... Gospod, usmili se nas!


1 komentar:

  1. Hvala za zapis, misli, ideje, pričevanja...
    Odlična knjiga. Tudi moj poklon avtorju in iz srca hvala za pogum, vztrajnost, delo...
    Velika rak rana našega naroda, ki potrebuje in kliče po še večji Ljubezni. Vpije po molitvi srca...Čez prag odpuščanja je treba, če hočemo priti do nje... Vsi, znova in znova...
    In da pridemo do svete zemlje, prepojene s krvjo mučencev, ni treba daleč, ne glede na to, kje živimo v naši prelepi domovini...
    Sama sem, geografka in zgodovinarka, svoje dni najraje ustavila korak ob Divjem jezeru blizu Idrije... Kako mi je tam neokrnjena narava s svojo tišino vedno govorila...! Potem me je "obogatilo" nekaj vedenj o dogokih tam v (po)vojnem času ... in kolika teža leže na srce še vedno, ko obiščem ta kraj... Teža in počasi tudi lepota žrtvovanih življenj, ki živijo v srcih vseh, ki Ljubijo.
    Večkrat poromajmo v take kraje in prosimo za to Ljubezen v svojem srcu...Pa srečno na poti!

    OdgovoriIzbriši