ponedeljek, 02. september 2019

Hudič o vstajenju

     Tine Hribar, eden prepoznavnejših slovenskih filozofov, je v začetku tega leta izdal tretji, zadnji del knjige z naslovom Nesmrtnost in neumrljivost. Gre za obsežno delo (okrog tisoč strani), v katerem se avtor sprehodi skozi tri tisoč let zgodovine, od začetkov grške (in še kakšne druge) filozofije do danes. Knjige nisem bral, le nekaj strani drugega dela, ki sem ga kupil, pa še uvod v prvi del in sklepno besedo zadnje knjige sem prelistal v knjigarni. V uvodu in sklepu sem bil pozoren na navedek iz Dostojevskega, ki ga avtor zapiše brez kakšnega posebnega komentarja, pravi le, da so besede Dostojevskega preroške za 20. stoletje. Citat je iz Bratov Karamazovih:
"Vsak bo spoznal, da je ves smrten, brez vstajenja, ter bo sprejel smrt ponosno in mirno, tako kot bog. Iz ponosa bo razumel, da nima kaj godrnjati, ker je njegovo življenje le trenutek, in bo svojega brata vzljubil že brez kakršnega koli plačila. Ljubezen bo zadovoljevala samo trenutek življenja, toda že samo zavedanje njegove trenutnosti bo njen ogenj okrepilo za toliko, kolikor se je prej raztekala v upih na neskončo posmrtno življenje."
     Zdi se mi (nisem sicer čisto prepričan), da so zaključki našega filozofa glede nesmrtnosti in neumrljivosti podobni tej misli Dostojevskega. A povedati je treba, da je Dostojevski te besede položil v usta hudiču, ki je proti konca romana še zadnjič obiskal Ivana Karamazova, nevernega upornika. Pa še hudič ni govoril nekaj svojega, temveč je Ivanu, v zabavljivem in ironičnem tonu, ponavljal njegove lastne besede izpred nekaj časa.
     Mislim, da je imel Dostojevski o vstajenju in nesmrtnosti povsem drugačno prepričanje kot "njegov" Ivan. Ko je bil Fjodor še mlad in je simpatiziral z novimi, naprednimi (revolucionarnimi) gibanji, je bil s skupinico somišljenikov obsojen na smrt. Pet minut pred usmrtitvijo - ki se potem ni zgodila - je zaklical svojemu tovarišu Spešnevu: "Nous serons avec le Christ (s Kristusom bomo zmagali)!!?" Spešnev je odgovoril hladno in v odgovoru skoraj poosebil svoj dvom in svoje pomanjkanje vere: "Un peu de poussière (kupček pepela)." Od tega trenutka do konca svojega življenja je Dostojevski skušal pokazati, da po smrti ne bomo le kupček pepela, temveč da obstaja vstajenje in nesmrtnost. Vsi njegovi veliki romani govorijo o tem.
     S temo o vstajenju se tako konča njegov zadnji roman, Bratje Karamazovi. Aljoša, najmlajši Karamazov, in njegovi prijatelji "šolarji" so se zbrali na pogrebu malega Iljušečka. Preden so se odpravili na pogrebščino, je imel Aljoša zanje ganljiv poslovilni govor. Na koncu je Kolja, vodilni izmed dečkov, vzkliknil:
     "Karamazov! Ali religija res uči, da bomo vsi vstali od mrtvih, oživeli in spet videli drug drugega, pa tudi vse druge, tudi Iljušečko?"
     "Gotovo bomo vstali, gotovo se bomo videli in veselo drug drugemu povedali vse, kar je bilo," je na pol v smehu, na pol v navdušenju odgovoril Aljoša.
    
     Te besede o vstajenju so zadnje besede velikega Dostojevskega, njegov credo.
 

Ni komentarjev:

Objavite komentar