ponedeljek, 02. november 2020

Jesensko jutro

          Jesensko jutro, čas kostanja in zrele ajde. "A gremo po kostanj?" je nekdo dejal. In smo šli: Martinkov Darko, Ustankov Marjan, Kramarjev Andrej, Žufetov Stane, Rudelnov Roman in Janez, pa morda še kdo ... več otrok kot kostanja. Na Velko Lašno smo šli, tam ga je menda veliko, so pravili. Vrečke v žepih, na obrazih pa sanje o vročih pečenih kostanjih.
          Malo iz gorske vasice, na makadamski cesti v smeri Zlatega Polja, pa prizor: Ajdovo polje v bregu vzdolž ceste, v jutranji rosi in megli, skozi katero se je prebijalo jesensko sonce in grelo upehana lica mladih ravbarjev ... Prizor, ki se mi je vtisnil v srce, utrinek lepote, ki še zdaj, po petdesetih letih, greje mojo dušo. Kako je mogoče, da en tak trenutek neizbrisno ostane v spominu in govori o Lepoti?! Nebesa ...
          Zato še zdaj, ko hodim na obisk k naši mami, rad zavijem čez Lašno. Kramarjevega Andreja ni več, tiste ajdove njive tudi ne, kostanji čakajo na kakšne druge otroke, a lepo je še vedno pri srcu ...

                                 Foto: J. P.


 

Ni komentarjev:

Objava komentarja