sreda, 4. februar 2015

Gledamo obraz drugega

          V molitvi postajamo osebe, bitja občestva, skupnosti. Iz posameznikov, obrnjenih samo vase, ko se "hrbet vsakega drži drugega hrbta", kakor beremo v spodnji zgodbi iz puščave, v molitvi postajamo osebe, ki "gledajo obraz drugega".
         Puščavnik oče Makarij je rekel: »Nekoč sem hodil naokrog po puščavi in sem našel lobanjo mrtveca, vrženo na tla. Sunil sem jo s palmovo vejo in lobanja mi je spregovorila. Rekel sem ji: 'Kdo si?' Lobanja je odgovorila: 'Bila sem svečenik malikov in poganskih Grkov na tem kraju. Ti pa si Makarij, duhonosec. Ob uri, ko se usmiliš teh, ki trpijo kazen, in moliš zanje, čutijo malo olajšanja.' Starec ji je rekel: 'Kolikšno je olajšanje in kakšna je kazen?' Reče mu: 'Kolikor je oddaljeno nebo od zemlje, tolikšen je ogenj pod nami, od nog do glave smo postavljeni na sredo ognja in ne gledamo z obrazom proti obrazu, temveč se hrbet vsakega drži drugega hrbta. Ko torej moliš za nas, lahko delno gledamo obraz drugega. To je olajšanje.' ...«


2 komentarja:

  1. Uau, pomenljivo. Hvala, p. Janez tudi za vaše obličje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za tokratno 'zgodbo'! In za to, da smemo gledati vaš obraz!
    Kako nagovarja ta 'zgodba' človeka, da naj moli tudi zase in za svoje žive bližnje, 'sodobnike', s katerimi si sredi vsakdana zaradi različnih vzrokov le redko pogledamo v obraz… Torej smo drug za drugega (skoraj) mrtvi… in ne moremo, ne najdemo poti drug k drugemu... pogosto spregledamo celo hrbet drugega... Pa nas še kako žeja po tem, da bi se srečali s 'pogledi' … (srca)…

    In še droben namig kaj lahko vzamemo v roke, kadar nam ostaja čas in si želimo seči po dobro knjigi. Med 'zemljo in zrakom' se giblje tudi meditativni roman Nočni let - Francoskega pisatelja Antoine de Saint-Exupery, avtorja Malega princa.
    Nočni let je pripoved o ptičji perspektivi letalcev, hkrati pa se ta združi tudi s trdno zemeljsko podlago, z žabjo perspektivo… Lebdeče stanje človeka med zemljo in žarečim soncem, premikajoče opazovanje potovanja sence letala po tleh, odvisnost od letečega stroja … preprosto: let je avtorju postal prispodoba za let skozi življenje… Vsem nam je podarjeno večno življenje. Ni nepomembno, s katere perspektive ga moremo užiti…

    OdgovoriIzbriši