sobota, 11. april 2020

Morilec obujen v življenje

          Včeraj, na veliki petek, sem na blogu iz romana Zločin in kazen (Dostojevski) priobčil odlomek o tem, kako je morilec Raskolnikov zavrnil Božjo milost in s tem »kakor s škarjami odrezal samega sebe od vseh in vsega«. A Bogu ni nič nemogoče. V nadaljevanju romana je Raskolnikov srečal Sonjo (dekle, ki je svojo revno družino preživljala s prostitucijo, a svoje srce ohranjaja čisto). Njej je priznal svoj zločin, ona mu je svetovala, naj se prijavi in sprejme pokoro za svoj greh. Ona, ki ga je že pred tem vzljubila, je bila pripravljena iti za njim, kamor koli ga bodo poslali v kaznilnico. Tako se je tudi zgodilo. Raskolnikov se je prijavil, dobil osem let zapora v Sibiriji, ona pa je šla za njim in ga tam obiskovala. V zaporu je bil on sprva precej zagrenjen. Čeprav je že priznal svoj umor, se vendar še vedno ni pokesal in razjokal nad svojim grehom. Potem pa je, v nekem trenutku, Božja milost – in Sonjina ljubezen - le prodrla v njegovo srce … Vstal je v novo življenje.
           … Raskolnikov je sedel in gledal nepremično, ne da bi odtrgal oči; misli so mu prehajale v sanje in meditacijo: premišljeval ni o ničemer, vendar ga je vznemirjala in mučila nekakšna tesnoba. Nenadoma se je znašla poleg njega Sonja. Približala se je komaj slišno in prisedla. Bilo je še zelo zgodaj, jutranji hlad še ni ponehal. Na sebi je imela svoj stari, borni burnus (volneno ogrinjalo) in zeleno ruto. Znamenja bolezni ji še niso izginila z obraza, bil je shujšan, bled in upadel. Ljubeznivo in veselo se mu je nasmehnila in mu kakor po navadi plaho podala roko.
          Roko mu je zmerom podajala plaho, včasih pa celo sploh ne, kakor bi se bala, da jo bo odrinil. Raskolnikov ji je zmerom segel v roko kakor z odporom, jo zmerom sprejel kakor z nejevoljo in včasih vztrajno molčal ves čas njenega obiska. Dogajalo se je, da je trepetala pred njim in odhajala silno žalostna. Zdaj pa se njuni roki nista ločili; za trenutek jo je hitro pogledal, ne da bi kaj rekel, in uprl oči v tla. Bila sta sama, nihče ju ni videl. Stražar je takrat gledal v drugo stran.
          Kako se je zgodilo, še sam ni vedel, začutil je le, kakor da ga je nenadoma nekaj zgrabilo in ga vrglo k njenim nogam. Jokal je in ji objemal kolena. V prvem trenutku se je grozno ustrašila in ves obraz ji je odrevenel. Planila je kvišku in se vsa drhteča zazrla vanj. Vendar je takoj, že tisti hip, vse razumela. V očeh ji je zasijala neizmerna sreča; razumela je in zanjo ni bilo več dvoma, da jo ljubi, da jo neizmerno ljubi in da je naposled le prišel ta trenutek...
          Hotela sta že kaj reči, a nista mogla. V oči so jima navrele solze. Oba sta bila bleda in mršava; toda iz teh bolnih in bledih obrazov je že sijala zarja obnovljene prihodnosti, popolnega vstajenja v novo življenje. V življenje ju je obudila ljubezen, v srcu enega so bili neusahljivi viri življenja za srce drugega.
          Sklenila sta potrpežljivo čakati. Preostalo jima je še sedem let, dotlej pa toliko neznosnega trpljenja in toliko neizmerne sreče! Vendar je bil obujen v življenje in je to vedel, dodobra je čutil z vsem svojim obnovljenim bitjem, ona pa – ona pa je vendar živela samo od njegovega življenja!

F. Dostojevski, Zločin in kazen, Ljubljana, 2005; prevedel Marjan Poljanec

Ni komentarjev:

Objava komentarja