Himna molčeča

     V teh dneh sem hranil svojo dušo s tole čudovito pesmijo/molitvijo sv. Gregorja iz Nazianza (329-389). Kakšna globina in lepota! Za vse bogoiskatelje ...

O Ti, ki si onkraj vsega - saj kako bi Te smel opevati drugače?
Kako naj Te beseda hvali? - saj nisi izrekljiv z nobeno besedo.
Kako naj Te um dojame? - saj nisi spoznaten za noben um.
Edini Neizrekljivi - ker si rodil vse izrekljivo.
Edini Nespoznatni - ker si rodil vse spoznatno.
Vse, kar govori in ne govori, Ti kliče.
Vse, kar misli in ne misli, Te slavi.
Ker vse skupaj hrepeni, skupaj trpi porodno bol - zaradi Tebe.
Tebe vse moli, Tebi vse, kar je spoznalo znamenje Tvoje,
     prepeva himno molčečo.
Zaradi Tebe vse vztraja, zaradi Tebe se giblje,
     smoter vsega si Ti, Eden in Vse in Nihče,
     nisi ne Eno ne Vse - Vseimni,
     kako naj Te imenujem, edini Nepoimenljivi?
Kateri nebeški um lahko prodre skozi nebeška zagrinjala
     nad meglicami?
Bodi milostljiv, o Ti onkraj vsega,
     saj kako bi Te smel opevati drugače!

(v: Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Celje 1996, str. 150)

Gorje mi!

     "Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami,
prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami ...!" (Izaija 6,5)

Kdor ljubi ljudi, ljubi tudi njihovo veselje

          "Kdor ljubi ljudi, ljubi tudi njihovo veselje," je zapisal Dostojevski. Kako težko se je veseliti z veselimi! To je bila težava prvega Adamovega potomca Kajna. Ni se mogel veseliti, da je Bog sprejel daritev njegovega brata Abela. Ni ljubil bratovega veselja ...
          Zavist, nevoščjivost, ljubosumnost - tri imena za čutenje, ki se tako pogosto prebuja v nas. Zaradi primerjanja z drugimi. Kdo je večji, pametnejši, močnejši, lepši? S tem vprašanjem so se pogosto ukvarjali tudi Jezusovi učenci, celo med zadnjo večerjo ...
          Če gre drugemu dobro, sem žalosten, ker meni ne gre tako dobro. Če drugi kaj lepega doživi, me razjeda zavist, ker se mi zdi, da sem za nekaj prikrajšan. Če se drugi veseli, mu zavidam njegovo veselje, ker ga nimam tudi jaz ...
           Delamo napačno sodbo. Kakor Kajn: Če Bog ljubi brata Abela, mene ne ljubi. Ubil bom brata, pa bo vsa ljubezen zame. Zavist je vedno posledica napačne sodbe, ki jo naredimo v sebi o sebi ...
          Prilika o čebulici, ki jo najdemo v Bratih Karamazovih, iz katerih je vzet tudi uvodni navedek, med drugim govori tudi o zavisti. Prisluhnimo.
          Nekoč je živela neka babnica, hudobna, da ji ni bilo para, in je umrla. V svojem življenju ni naredila niti enega dobrega dela. Zgrabili so jo hudiči in jo vrgli v ognjeno jezero. Njen angel varuh je stal zraven in razmišljal: "Ko bi se le spomnil kakšnega njenega dobrega dela in ga povedal Bogu." Spomnil se ga je in rekel Bogu: "Na vrtu je izpulila čebulico in jo dala baračici." In Bog mu je odgovoril: "Potem pa vzemi to čebulico in jo pomoli babi v jezero. Naj se je oprime in se izvleče. Če jo izvlečeš iz jezera, naj pride v raj, če se bo pa čebulica pretrgala, naj ostane tam, kjer je." Angel je stekel k babnici, ji pomolil čebulico in rekel: "Na, baba, primi se in se potegni ven." Začel jo je previdno vleči in jo je že skoraj vso izvlekel, toda ko so drugi grešniki v jezeru videli, da jo vlečejo ven, so se je začeli vsi oprijemati, da bi z njo vred izvlekli tudi njih. Ampak babnica je bila sila hudobna in jih je začela brcati z nogami: "Mene vleče ven, ne pa vas, to je moja čebulica in ne vaša." In takoj ko je to rekla, se je čebulica utrgala. Babnica je padla v jezero in gori tam še dandanes. Angel pa je zajokal in odšel. 

Stojte pokončno

          Jordan B. Peterson, kanadski psiholog, v tem času eden najbolj priljubljenih in prodornih mislecev, je v začetku leta izdal 12 PRAVIL ZA ŽIVLJENJE, protistrup za kaos. V teh dneh je delo v prevodu izšlo pri Družini. V prvem pravilu, ki se glasi Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni, so v glavni vlogi jastogi. Ti prebivalci morskega dna so živeli že pred 350 milijoni let (no, kakšno leto več ali manj). Med njimi, posebej med samci, je značilen boj za ozemlje. Kdor zmaga (in v boju znajo biti precej kruti), ima od tega obilo koristi: oblast, mir, obilo oboževalk. Njegova drža je pokončna, zmagoslavna. Nasprotno se poraženci skrijejo nekam med skalovnje, se stisnejo vase in žalostno objokujejo svojo usodo žrtve.
          Tudi ljudje, kadar smo poraženi, ravnamo podobno kot jastog, ki je izgubil boj. Naša drža se povesi, gledamo v tla. Počutimo se ogrožene, prizadete, tesnobne in šibke. V takih razmerah ne moremo nuditi boja, ki ga življenje zahteva. Imamo manj samozaupanja, več izpostavljenosti stresu, manj veselja, več bolečine, tesnobe, bolezni, krajše življenje ... Sprejmemo vlogo žrtve in se ji zlepa ne odpovemo.
          Avtor sprašuje: Če smo poraženci, ali moramo poraženci tudi ostati? In svetuje: Začnite z držo telesa, obraza. Postavite se pokončno, vzravnano. Mi nismo samo telo. Stati pokončno pomeni sprejeti izziv in breme življenja. Odzovite se na izziv, namesto da bi se pripravljali na katastrofo. Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni sprejemati strašansko odgovornost življenja, s široko odprtimi očmi.
          Ob branju teh misli Petersona mi je prišlo na misel, da smo kristjani zmagovalci, pokončna bitja. Vsekakor bi to morali biti. S Kristusom smo vstali, premagali smrt - najhujšega sovražnika. Pokončna drža je znamenje vstajenja. Vzhodni kristjani v velikonočnem času ne smejo moliti kleče temveč vedno stoje. Pokončna drža je znamenje našega krsta, znamenje dostojanstva, ki smo ga prejeli. Vstajenjski dogodek in naš krst, s katerim smo vraščeni v vstalega Kristusa, nam daje vrednost Božjih otrok. Božji izvoljenci smo, sveti in ljubljeni, pravi apostol Pavel. Prvi kristjani - o tem beremo v Apostolskih delih in spisih prvih krščanskih stoletij, posebej o mučeništvu - so se močno zavedali tega svojega dostojanstva. Ni jih bilo strah umirati za svobodo, ki jim jo je prinesel Kristus.
          Kot zmagovalci lahko torej v sebi gojimo zmagovalno miselnost. A ne kot jastogi, ki kot zmagovalci gospodujejo nad drugimi in uveljavljajo svojo moč in oblast. Smo zmagovalci, da bi mogli služiti bratom in sestram, da bi imeli za brate in sestre tudi tiste, ki nas sovražijo.
          Stojmo torej pokončno in z vzravnanimi rameni. 

Raj v peklu

     Veliki ruski pisatelj Fjodor Dostojevski je bil zaradi mladostnega spogledovanja s takratnimi   revolucionarnimi idejami obsojen na štiriletno zaporno kazen v sibirskih stepah. Po prestani kazni je spomine na tisti čas strnil v romanu Zapiski iz mrtvega doma. V njem je upodobljeno življenje zapornikov, kakor ga je doživel Dostojevski.
     V devetem delu romana je avtor opisal, kako so se zaporniki kopali. Prvič je bil med njimi tudi on. Zaporniški tovariš Petrov se je dobrohotno ponudil, da mu bo pomagal pri tem za novinca zahtevnem opravilu. Dogajanje v kopališču, kjer se je naenkrat gnetlo okrog sto zapornikov, je bilo peklensko. Med drugim beremo: "Paro so dodajali vsak trenutek. To že ni bila več vročina; to je bil pekel. Vse je rjovelo in se krahljalo, sto verig je rožljalo, ko so se valjale po tleh ... Nekateri so se zapletli v sosedove verige, ko so hoteli kam naprej, obenem pa trkali s svojimi po glavah tistih, ki so sedeli pod njimi; padali so, preklinjali in potegovali ujete za seboj. Blato se je razlivalo na vse strani. Vsi so bili v nekakšni pijanosti, v nekakšni duševni razburjenosti; slišati je bilo cviljenje in vpitje ... Prišlo mi je na misel, da bo v peklu, če pridemo kdaj vsi skupaj vanj, najbrž precej podobno temule kopališču. Ni me strpelo, da ne bi tega domisleka povedal Petrovu; ta se je samo ozrl okoli sebe in še naprej molčal."
    Takoj zatem se je zgodilo nekaj lepega. Takole piše Dostojevski: "Petrov je dejal, da me bo umil od nog do glave, tako 'da boste popolnoma čisti,' in me strašno naganjal, naj se grem parit. Vendar si tega le nisem upal. Petrov me je vsega natrl z milom. 'Zdaj pa vam umijem nožice,' je rekel nazadnje. Hotel sem mu že reči, da si  jih tudi sam lahko umijem, vendar mu le nisem ugovarjal, temveč sem se popolnoma prepustil njegovi volji. V pomanjševalnici 'nožice' prav gotovo ni bilo čutiti niti senčice hlapčevstva; Petrov kratko in malo ni mogel mojim nogam reči noge, najbrž zato ne, ker so imeli drugi, pravi ljudje - noge, jaz pa kvečjemu nožice."
     Med kopanjem zapornikov, sredi pekla - kakor to dogajanje opiše Dostojevski -, se zgodi ta obred umivanja nog, ki spominja na Jezusovo zadnjo večerjo. Izbira imena Petrov ni slučajna. Božje kraljestvo, lepota ljubezni, se razodene sredi pekla. Raba pomanjševalnice "nožice" pa kaže na pravoslavno ikono Jezusovega umivanja nog, na kateri so učenci res videti kot otroci in so njihove noge res nožice.
    Raj v peklu ...
     

Juda Iškarijot

     Jezus je v začetku svojega javnega delovanja poklical in postavil apostole, "da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat" (Mr 3,14). Da bi bili z njim. Med njimi je bil tudi Juda Iškarijot. Bil je z njim, a v resnici ni bil z njim. Imel je svoje načrte in želje, svoj pogled na stvari.
     "Tedaj je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, šel k vélikim duhovnikom, da bi jim ga izročil" (Mr 14,10). Jeza je Judu omračila um, jeza na Jezusa, ki ni hotel vstopiti v njegove načrte, v njegove želje po imetju in oblasti.
     "Resnično, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal" (Mr 14,18). Eden izmed vas, za katerega se zdi, da je z menoj, me bo izdal. Z menoj pomaka kruh v isti kelih - kar je znamenje občestva, bratstva, ljubezni - a v srcu ima načrt zoper mene. Jezus vidi gorje, ki se bo zgrnilo nanj: "Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil" (Mr 14,21).
     "In takoj je Juda stopil k Jezusu in rekel: 'Pozdravljen, rabi!' in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: 'Prijatelj, čemu si prišel?'" (Mt 26,49-50). Pri Luku ga Jezus v tem trenutku pokliče po imenu - kar je znamenje velike bližine in zaupnosti - in vpraša: "Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?" (Lk 22,48). Jezusu ni vseeno za Juda, rad bi ga rešil, rad bi mu še zadnjič povedal, da ga ljubi, da ga ne obsoja. Jezusova največja bolečina je, da ne more človeku razodeti Očetove ljubezni.
     "Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: 'Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.' Oni pa so rekli: 'Kaj nam mar? Ti glej!' Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se umaknil ter šel in se obesil" (Mt 27,3-5). Skesal se je, bilo mu je žal, vendar se ni obrnil k Jezusu. Zaprl se je vase, šel k njim, s katerimi je sodeloval pri izdaji - pri njih seveda ni našel sočutja, kajti izdajalci niso cenjeni niti med lopovi - se umaknil (umaknil se je od vseh: od Jezusa, od učencev, od Judovskih voditeljev in templja) ter šel in se obesil. Razumel je, da je storil veliko zlo in morda razmišljal nekako takole: Za takšno zlo zaslužim kazen, pokoro. Vem, kako se lahko odkupim. S svojim življenjem. Ubil se bom in tako Jezusu pokazal, da nisem tako hudoben, kot se zdi. Razumem, kakšno kazen sem si zaslužil. A v tem je hudičeva zanka, namreč v misli, da mora človek žrtvovati sebe Bogu. Podobno je razmišljal tudi apostol Peter: "Življenje dam zate" (Jn 13,37). Jezus daje življenje za nas, ne mi zanj!
     Gospod, naj se po grehu vedno z zaupanjem obrnemo k tebi!

Ne glej moje nagote, prosim!

Ko sta Adam in Eva jedla od drevesa, »so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov« (1 Mz 3,7). Bilo ju je sram. Spoznanje krhkosti, ranljivosti, slutnja smrti. Prosim, ne glej moje nagote, je bila prošnja prvega zemljana.

»Noe, mož zemlje, je začel saditi vinograd. Ko pa je pil vino, se je napil in nag obležal sredi svojega šotora. Ham, Kánaanov oče, je videl nagoto svojega očeta in je šel to pravit obema bratoma, ki sta bila zunaj. Sem in Jafet pa sta vzela plašč, si ga dala na ramena, šla zadenjsko in pokrila nagoto svojega očeta. Obrnjena sta bila torej proč, tako da nista videla njegove nagote« (1 Mz 9,20-23). Ham ni imel usmiljenja do krhkosti svojega očeta. Gledal je in se naslajal nad njegovo nagoto (nekateri razlagalci menijo, da je celo spolno zlorabil očeta). Ko se je Noe prebudil iz vinske omame in izvedel, kaj mu je storil njegov mlajši sin Ham, ga je preklel, druga dva sinova pa je blagoslovil, ker sta spoštljivo pokrila njegovo nagoto.

»Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo« (Jn 19,23). »Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo« (Lk 23,35). Sramotili so ga, preklinjali, se naslajali nad njim. »Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo … oni pa me gledajo, pasejo oči na meni« (Ps 22,8.18).

Pornografija – skrita, globoka, mila prošnja upodobljene osebe, naj ne gledamo njene nagote. Prošnja za milost, ki jo odbijam prav z gledanjem, je zapisal filozof Gorazd Kocijančič. Kljub očitnemu popredmetenju gre za osebo, za podobo Boga. »Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso« (1 Kor 6,16), je grajal apostol Pavel Korinčane, ki so spolno občevanje enačili z uživanjem hrane. Nekdo, ki se slači in se daje gledati, je oseba, ne predmet. Četudi se zdi, da hoče biti le predmet, ostaja oseba, z vsem svojim dostojanstvom. V svoji globini želi reči, prositi, rotiti: Ne glej moje nagote. Prosim!